Stoja na avtobusu in pica v katakombah
Že, ko smo mislile, da ne moremo večkrat prespati budilke in zaspati nazaj, se nam je ravno to zgodilo. K sreči smo se do zdaj že naučile hitro odpraviti in tako vseeno iz stanovanja odšle pravočasno. Na poti smo srečale gručo vojakov, ki so imeli verjetno trening teka (pohvale, da so tega dejansko zmožni), saj so bili vsi ravno tako zadihani kot me, ko smo s hitro hojo prispele do zavetišča. Že pri vratih smo videle, da bomo danes imele, kar nekaj pomoči pri čiščenju. Tako je vsaka sčistila le en boks (povprečno so nekje trije boksi na eno izmed nas). Ker je večino ostalih del že nekdo opravljal, smo se odločile, da se lotimo kanala. Klara je šla na eno stran, Neža in Neja pa na drugo. Ko sta že bolj kot ne končali, jima je eden izmed prostovoljcev sam od sebe prinesel vedro vode. Malo začudeno sta skomignili z rameni in ga sprejeli. Ker nista vedeli kaj z vodo, sta še malo dodatno spucali kanal. Za tem je prinesel vodo še vsaj dvakrat, kljub temu, da sta mu probali pojasniti, da je ne potrebujeta več. Cenili sta vsaj to, da je hotel biti prijazen in le pomagati. Na konca smo pomagale še do konca očistiti hodnike. Kot vedno, smo morale še malo pocarkljati pse (brez tega pač ne gre). Danes bo zvezda naše prve slikice The Big Boy (tako ga vsi kličejo), ki je pravzaprav punčka po imenu Caramel. Verjetno je med vsemi psi v zavetišču največja, a je pravi cukerček. Ko vstopiš čez vrata prostora, kjer so vsi psi, moraš biti pripravljen, da boš obskakan z vseh strani. Večinoma to ni problem, ko pa pride Caramel pa se moraš prav pripraviti, da se obdržiš na nogah, saj ima kar nekaj kilaže (malo tudi odvečne). Tokrat je družbo delala tudi Neji.
Med hojo nazaj do stanovanja, smo si zavrtele naše slovenske pesmice iz otroštva. Zapele smo vse od Ringa-Raja, Nodija, Telebajskov pa do Pike Nogavičke, zaključile pa smo z Mi se imamo radi, radi, radi, radi... Ne daje nas domotožje (mogoče malo), ampak smo le hotele malo obujati spomine na naše otroštvo (zahvale staršem) . Po prihodu domov smo si privoščile še preostanek krompirja, ki smo si ga včeraj spekle. Ker je ostalo samo šest krompirčkov (vsaka je dobila dva), si je še vsaka spekla dva tovsta. Klara in Neža sta bili pridni in nista pustili ničesar z razliko od Neje, ki ni morala pojesti še zadnje polovice tovsta in si ga je spravila v hladilnik za kasneje. Danes je bil plan, da odidemo do Valete, kjer si bomo kupile kartice ugodnosti, kasneje pa bi odšle v katakombe.
Priprave na odhod so potekale kar prehitro, saj smo imele še nekaj minut pred predvidenim odhodom. Tako kot vi, smo bile tudi me presenečene same nad sabo. Odločile smo se da gremo, kar malo prej in mogoče ujamemo avtobus s kakšno zamudo. Ko smo čakale na postaji (z avtobusom, ki bi prišel prej ni bilo nič) smo spoznale starejšega gospoda. Bil je zelo zgovoren. Spraševal nas je ali smo na počitnicah in od kje smo (odgovarjale smo le napol, saj vemo, da z neznanci ne smemo govoriti... stranger danger). Ko je poizvedel dovolj, je Neji dal kepico in se s svojimi berglami (za pomoč pri hoji) odpravil naprej. Po pol ure vožnje smo prišle v Valeto in se odpravile do arheološkega muzeja, kjer smo kupile dve kartici ugodnosti. Tokrat smo jih kupile na Nejino in Nežino ime. Prodajalec na recepciji se je kar dobro znašel in je imena le prepisal iz osebne izkaznice ter potnega lista. Kljub temu, pa sta postali Neza Pokovec in Neja Rozman (na Malti ne poznajo šumnikov), a vseeno bolje od običajnih zapisov naših imen. Preden smo se odpeljale proti Mdini, smo si na stojnicah vzele nekaj malega za pojest. Klara si je vzela pastizzi, Neža in Neja pa sta si vzele Sicilian bread s šunko in sirom ter zavitek s špinačo in rikoto (na koncu je bila to ena stvar več za v naš hladilnik, polen ostankov). Sprehodile smo se do postaje, kamor naj bi prišel naš naslednji avtobus. Nanj smo morale čakati kar nekaj časa, medtem pa smo bile priča nečemu nenavadnemu. Voznik avtobusa je pripeljal do postaje, ugasnil motor, pobral svoje stvari in odšel skozi vhodna vrata, ki so ostala kar odprta. Spraševale smo se, kako lahko pusti avtobus tako ne nadzorovan. Nekdo bi se lahko na hitro usedel na voznikov sedež in samo speljal. Še za tem, ko smo se me že odpeljale, je avtobus ostal odprt in čakal na svojega naslednjega voznika (mogoče pa se je prejšnjemu le mudilo na stranišče).
Med vožnjo smo šle mimo trgovine z imenom The Body Shop. Tisti, ki ste vsaj malo na Tik Toku ali sledite trendom, veste na katero pesem nas je to spomnilo (...at the body shop, doing something...).
Na avtobusu je poleg Klare sedela prijazna starejša gospa. Ta je na poti do Mdine slišala za seboj govoriti turiste. Ko je bila prava postaja za odhod tja, se je začela na ves glas dreti, naj gredo vsi za Mdino zdaj dol. Med razglašanjem je gospa požokala (po rami potapkala) tudi Nežo, ki je sedela pred njo in je med potjo spala (le do takrat, saj se je, tako kot Neja, ki je prav tako spala, zaradi glasnega kričanja nekoliko prestrašila in kar skočila v zrak). Zbujena je vsa zmedena gledala, kaj se dogaja, saj je mislila, da kriči Klara, da je že njihova postaja. Po smeri je spraševala tudi Klaro (hotela vedeti, če rabi pomagati tudi nam), ta pa ji je na pametnem telefonu (tudi gospa je imela svojega) pokazala Google Maps. Nad tem je bila zelo očarana in verjetno, če bi se peljali malo dlje, bi ji morala Klara pokazati vse možne funkcije, ki je premore ta aplikacija.
Do katakomb smo morale malo pešačiti. Na poti smo se sprehodile mimo stranišča, kjer smo se malo oddahnile (odstranile odvečno tekočino), nato pa nam je prijazen gospod, ki je prodajal veliko različnih malteških sladic, vsaki na roko stresel malo zmlete karamele z lešniki (prej je to bila karamelna tablica). Malo pred našim ciljem smo na šolskem igrišču srečale še Hulka, ki se je ravno na nekoga jezil.
Stopile smo v muzej in že skoraj kupile vstopnice, ko nam je prijazna prodajalka razložila, da so katakombe katere si hočemo ogledati nekoliko bolj naprej. Katakombe svetega Pavla (te so tiste prave) so del velikega pokopališča, ki se je nekoč nahajalo zunaj obzidja starodavnega rimskega mesta Melita (danes okolica Mdine). To je obsegal tudi katakombe svete Agate, svetega Katalda, svetega Avguština in mnoge druge, a smo si zaradi pomankanja časa ogledale le katakombe svetega Pavla. Pred ogledom le teh, smo si ogledale manjši muzej z razstavnimi eksponati, katere so našli na točno tistem mestu.
Najpogostejši način kremiranja (upepelitve) v tistem času je bil tako imenovani rogus. Človeka so dali na oltarju podobno leseno strukturo in ga sežgali. Bogatejši so seveda imeli pod sabo večje in mogočnejše grmade. Žerjavico so bližnji najprej pogasili z vinom in vodo, za tem pa še prepojili s kombinacijo mleka in vina. Šele takrat so jo osušili na posebni krpi in jo dali v žaro (pri revnejših ljudeh so bili uporabljeni tudi kuhinjski lonci, pokriti s krožnikom). Ker je med samim postopkom seveda zelo smrdelo, so v ogenj dodajali čim več raznih dišav, da so vonj kolikor se da omilili.
V tistem času so pogosto umirali tudi dojenčki, katere so pokopali v amforah. Poleg tega načina so bili lahko ljudje pokopani tudi v krsti ali oviti v laneno mrtvaško tančico.
Pogrebi bogatejših posameznikov so največkrat vključevali tudi nagrobne govore (laudatio funebris). V njih so bili omenjeni vsi dosežki in dobra dela, ki jih je storil pokojni. Govor je lahko vodil tudi duhovnik, ki je nad umrlim nekajkrat zmolil. Rahlo smešno se nam je zdelo dejstvo, da so za ta čas najeli ženske, da so tam objokovale in žalovale za to osebo. Poleg tega, je bila njihova vloga tudi to, da so zapele posebno pogrebno pesem, imenovano naenia. V običaju je bilo, da so s svojo oporoko ti posamezniki osvobodili tudi nekaj svojih sužnjev (število in njihova starost je bilo določeno še v času Rimskega cesarstva), ki so kasneje sodelovali v procesiji (na glavi so morali imeti špičaste klobučke). V zameno za njihovo svobodo, so morali v nadaljnje le skrbeti za grob in ga urejati. Tudi pantomimik je bil velikokrat vključen. Nosil je masko umrlega (naredili so jo po njegovem obrazu takoj po smrti) in velikokrat posnemal tudi nekatere izmed njegovih karakteristik.
Za ogledom muzeja je sledil ogled samih katakomb. V njih so bile grobnice različnih oblik. Izbira le te je bila odvisna predvsem od statusa posameznika (kako bogat je bil, vplivala pa je tudi njegova vera). Ko smo si ogledale prvo, smo mislile da je to to, a smo k sreči zagledale čez cesto še nadaljnjih "par". Vse skupaj je bilo kar 23 katakomb in pri vsaki izmed njih, smo morale prehoditi vsaj 10 stopnic, da smo prišle do samih grobnic. Nekatere katakombe so bile pravi labirint, spet druge pa so vsebovale le deset ali manj grobov, tako da si se tako rečeno le sprehodil po stopnicah navzdol in nato nazaj gor. V večini je bila minimalna višina okoli 160cm, kar je za Nejo in Nežo pomenilo kar nekaj sklanjanja (Klara je imela tukaj srečo).
Ker je bilo v katakombah veliko več hodnikov kot le teh za ograjo, sta si Neža in Neja pogledali tudi nekaj izmed teh, ki sicer niso del ogleda (ups... ni bilo kamer... vsaj me jih nismo videle). Spodaj prilagamo nekaj slikic, na eni izmed njih pa lahko na tleh vidite tudi večjo okroglo vdolbino, na podlagi česar smo me določile, da so imeli zelo radi pico, saj se je ta vdolbina kar nekajkrat ponavljala.
Vemo, da slikice katakomb niso kaj preveč zanimive, zato prilagamo slikico metuljčka na grmu pred katakombami.
Ker smo bile tako ali tako v okolici Mdine, smo se odločile, da odidemo v tisto našo predrago trgovinico. Vse smo si kupile kar nekaj spominkov, točno kaj pa bo ostala skrivnost.
Sprehodile smo se čez cesto v park pred Mdinskim obzidjem, kjer sta se Neža in Neja odločili posneti nekaj fotografij. Klara pa ju je medtem počakala na klopci ob sončnem zahodu (vmes se je premaknila drugam in sta jo morali Neja in Neža iskati), ko so nastajale še zadnje slikice. Rezultate lahko vidite spodaj.
Tokrat na avtobus do doma nismo rabile čakati, saj je ta pripeljal ravno, ko smo prispele na postajo. Ker niso dovolj klime, ki puščajo in vrata, ki razpadajo, smo dobile avtobus, ki enega izmed oken sploh ni imel. Na avtobus je na postaji čakalo že ogromno ljudi. Ker nismo hotele stati, smo se poskusile prebiti do začetka vrste, še preden bi avtobus odprl svoja vrata. Naša misija ni bila uspešna in smo morale vse stati. Na eni izmed naslednjih postaj (še niti na desetini poti do našega cilja), je šlo nekaj ljudi z avtobusa in se je Klara lahko usedla. Ker jih je še več prišlo kot odšlo, sta se mogli Neja in Neža premakniti po stopnicah navzgor bližje zadnjemu delu avtobusa. Sedaj so bili ljudje že res kot sardelice v škatli. Moramo omeniti, da je imela Neža dejansko priložnost se usesti. Nek moški na levi strani (zapomnite si ga) ji je ponudil, da se usede, a tega ni sprejela (ne vemo zakaj). Ko je to povedala Neji, jo je ta samo gledala z debelimi očmi in zmajevala z glavo. Na desni strani je bil drug moški, ki je imel obrito desno obrv, in je ves čas pogledoval nazaj. Če se vozite s trolami po Ljubljani, veste, da je ob polnem avtobus težko najti mesto, da se primeš. Tudi tukaj je tako. Neja se je držala za drogove na obeh straneh Neže in je zgledalo kot da je ta v Nejinem objemu. Zgledali sta kot scena iz Titanika. Prednost tega je, da bi v primeru Nežinega padca Neja lahko delovala kot nek povšter. To bi bilo, če bi padla nazaj, v nasprotnem primeru pa bi se z zobmi zaletela v moškega pred njo, kar se je tudi skoraj zgodilo. Med tem časom sta se sprostili še dve mesti, kamor bi se Neža lahko usedla. Prvič tega ni storila, ker je nek drug moški do tja skorajda ne šprintal, v drugem primeru pa je bil razlog spet neznan. Med tem, ko sta tam stali, sta hoteli slikati prej omenjeno manjkajoče okno in pri tem skoraj obe padli. Fotografirati sta hoteli tudi zvonček na oknu (narejen je bil z barvami za steklo, a je izgledal kot, da bi ga narisal 5 letni otrok in pobarval tri letni otrok... na kratko res slabo), a jima tega ni uspelo. Na avtobus je med tem prihajalo še in še ljudi. Ko je bilo že tako polno, da se nisi mogel prestaviti niti centimetra več, se je začel šofer jeziti na ljudi, da naj se umaknejo (verjemite to res ni bilo mogoče). To nam je bilo zanimivo, saj se v Ljubljani noben voznik ne bi tako potrudil, tam se niti ne ustavi in pelje naravnost mimo tebe (v primeru, da je avtobus že polen). Neja in Neža sta ocenili, da bi bila edina možnost, da se ugodi šoferjevi zahtevi ta, da se ljudje usedejo drugim v naročje. Razmišljali sta h komu bi se v takem primeru usedli oni in prišli do rešitve, da bi se obe usedli h Klari v naročje, vsaka na eno nogo (samo, da vas spomnimo, do tega časa je Klara že nekje 15 minut sedela). Do trenutka, ko se je spet sprostilo eno mesto, sta stoječi posameznici samo upali, da ne bo moral iti z avtobusa kdo iz zadnjega konca (to bi pomenilo, da bi se morali vsi stisniti h robu ozkega hodnika in po možnosti bi se ravno katera izmed njiju pri tem zvrnila k nekomu v naročje). Priložnost je tokrat pograbila Neja. Ob sedenju je čutila veliko olajšanje. Kmalu je do sedeža prišla tudi Neža. Se še spomnite moškega, za katerega smo rekle, da si ga zapomnite? No, na koncu je pristala ravno na tem stolu. Neja jo je opazovala iz stola nekaj vrst za njo in ji ni bilo jasno zakaj se smeji, dokler ji ni kasneje povedala tega (da bi lahko točno na tem stolu enkrat že sedela). Slika manjkajočega okna, katero vidite spodaj, je bila ponovno posneta s strani Neje medtem, ko je sedela (hotela je, da bo slika malo bolj kvalitetna kot prejšnja). Tisti moški s pobrito obrvjo, je še kar naprej gledal nazaj in Nejo je že bilo, da bi začela strmeti nazaj dokler ne bi nehal. Počasi se je naša vožnja bližala koncu in smo se cele izmučene od stanja (razen Klare) odpravile do stanovanja.
Po prihodu domov so se že vsem cedile sline, saj smo imele v načrtu peko palačink. Neža je naredila maso, Klara pa poskusila speči prvo palačinko. Zaradi zelo nenavadne ponve so se palačinke spremenile v šmoren dno ponve pa je bilo vedno bolj in bolj rjavo. Neža je poskusila z več masla, a so se palačinke še zmerom prijemale na ponev. Skupaj sta poskusili peči še v drugih posodah, a so se na vsaki prijemale (rezultat eksperimentiranja je bila le večja gora posode za oprati). Že smo se najedle šmorna, ko je Neži uspela prava pravcata palačinka (vse smo uspehu zaploskale). Ker je šlo že kar nekaj mase za naš šmoren, je Neži uspelo narediti ravno 7 palačink, za vsako dve in ena nagradna za kuharico Nežo. Seveda je medtem Neja pisala blog, saj kot ste verjetno že prebrali so bili prejšnji blogi zelo obsežni. Ko smo vse pridno pojedle smo se s polnimi želodčki zadovoljne odpravile spat (seveda po končanem blogu).
Ni komentarjev:
Objavite komentar