Princ Zuko in vložene opice
Moramo vam že v naprej povedati, da bo jutranji del našega bloga med tednom za vas mogoče malo dolgočasnejši (vsako jutro bomo delale v zavetišču), a vam garantiramo, da vas nadaljnje branje ne bo uspavalo.
Danes se je Neža zbudila kot princ Zuko (iz Avatarja), saj so se ji na koži pojavili izpuščaji (spodaj je tudi slika za primerjavo podobnosti... Da ne boste spregledali - pri obeh je ta stvar tudi na isti strani).
Ker nismo vedele zaradi česa se je to pojavilo, si je obraz le namazala z aloe vero ter nadaljevala s svojim dnevom. Tokrat smo lahko v miru pojedle jogurtke s kosmiči (naš nabor idej za zajtrk ni ravno pester), saj smo se zbudile nekaj minut prej kot včeraj, kljub temu, pa nam še vedno ni uspelo ujeti avtobusa in smo do tja pešačile. Čeprav smo zaradi zgodnjega vstajanja precej utrujene, smo vsaj priča lepim sončnim vzhodom.
Tako kot prejšnji dan, smo se preobule, vzele vse potrebne stvari ter začele s čiščenjem. Boksi so obloženi s ploščicami in prva stvar je, da probaš čez luknjo pri tleh odstraniti čim več, po domače, dreka. Kasneje še vse zdrgneš in spereš ter zamenjaš odeje. Vodo za čiščenje moramo z vedri zajemati iz sodov in, če imaš tako srečo kot Neža, si ob tem vodo zliješ še v škorenj. Delo je danes potekalo še hitreje kot dan pred tem, a smo na koncu nekoliko podaljšale in popazile še tri manjše pse (Lucky, ki je slep... Matilda - zanaša jo v zadnjem delu telesa... Yorki - The little ass) pri njihovem "kindergarten sesion-u" na vrtu. Vsi trije so bili zapuščeni, kot mnogo ostalih psov v zavetišču. Na Malti je na žalost to še mnogo pogostejša problematika kot pri nas, a imajo kar nekaj zavetišč, katera se trudijo poskrbeti za take živali. Za tem smo še malo poslikale pse in se odpravile proti stanovanju.
Prva stvar, ki smo jo naredile, ko smo prišle domov je bilo tuširanje, saj smo vse komaj čakale, da slečemo umazana oblačila in odstranimo s sebe ves smrad. Ugotovile smo, da ko si enkrat tako umazan, se po toplem tušu počutiš prav prerojenega. Neža si je namazala še kremo in že pri prvi uporabimo porabila skoraj polovico. Za kosilo oziroma nekakšno malico smo še do konca pojedle špagete od prejšnjega dneva (je treba vse pojest).
Ker smo ugotovile, da bomo isto majico imele težko oblečeno več kot dva dni, sta jih Neja in Neža oprali v lijaku in ugotovili, da sta mogoče situacijo bolj kot ne poslabšali, saj so se cunje namakale v vodi v katero se je vse spralo in zdaj niso bili več posamični madeži ampak je bila cela majica prepojena s "tem". Nekajkrat so jih še sprale, a vseeno nismo bile preveč navdušene, da jih bomo ponovno nosile. Ker pa samo umazane cunje seveda niso dovolj, je Neji eden izmed živahnih psov naredil luknjo na hlačah (in to seveda na riti). Cunje smo še obesile na stojalo in se začele odpravljati. Današnje mesto ogleda naj bi bila Mdina in Rabat, ker pa so bile stvari prezanimive (boste vse zvedeli v nadaljevanju) in smo si vzele preveč časa za ogled, se nam je uspelo sprehoditi le po delčku Mdine. Na poti do tja smo med prestopanjem in čakanjem na drugi avtobus opazile še en primer njihove rabe vezic (že prej smo videle nek plakat na ograji, kjer se niso mogli toliko potruditi, da bi vsaj porezali štrleče dele), natančneje z njimi so skupaj zvezali električne kable.
Prvi muzej, ki smo ga obiskale je bil Domus Rumana. To je rimljanska hiša, v kateri je kar nekaj ostankov iz tistega časa. Videle smo nekaj rimljanski stebrov, kipov in atrij. Navdušile so nas ploščice, na katerih so bili mozaiki, katere je moral nekdo narediti na roke, košček za koščkom. Spodaj na sliki lahko vidite enega izmed njih, zraven pa prilagamo še sliko dveh rimljanskih prstov.
Ker je bila na nasprotni strani muzeja trgovina s spominki, seveda nismo mogle iti mimo. Našo pozornost so pritegnile knjige, ki so bile zunaj na stojalu in se prodajale po 1€. Ker imamo vse v sebi nekaj knjižnega molja, smo si kupile vsaka vsaj po eno knjigo. Ponesreči pa smo zraven na blagajno prinesle še nekaj drugih spominkov (ups ...). Ker smo morale iti naprej, smo sklenile, da v prihodnje trgovinico obiščemo še enkrat. Ker v naprej nismo najbolje splanirale, smo se odločile iti za neko obzidje malo naprej. Šele takrat smo ugotovile, da samo mesto Mdina pravzaprav leži za obzidjem, prej pa smo bile v Rabatu. Že ob prvem pogledu na ozke ulice mesta smo bile popolnoma očarane in Mdino označile kot eno izmed lepših mest, v katerih smo kadarkoli bile. V prvi ulici nas je spet pričakala trgovinica, v kateri si je Klara kupila kapo (v naslednjih dneh smo ugotovile, da se ista kapa povsod drugje na Malti prodaja ceneje, zato smo Klaro malo zafrkavale), Neža pa klobuk.
Zdaj pa pride malo bolj obsežen del bloga. Naslednji muzej je bil Museum of natural history (ja tukaj bodo na vrsto prišle tudi vložene opice). V prvi sobi je bil 3d model celotne Malte z okolico ter Fungus rock-a (posvečen Neži in Klari... pica fungi). Na hodniku smo opazile model krave, katere nismo omenili pri živinoreji (to gre 4. letnikom), zato smo se odločile, da jo tukaj omenimo. To je malteška krava, katero boste tudi videli spodaj na slikici.
Za tem smo naredile eno slikico v ogledalu, katero ima zraven pripeto sporočilo, katero na žalost govori resnico (ljudje smo najbolj uničujoča vrsta na planetu).
Na stenah so bili opisi posameznih živalskih skupin, v vitrinah pa nekaj nagačenih živali. V sobi številka 2 so bili razstavljeni fosili, presenetila pa nas je velikost megalodonovih zob ter kitovih vretenc.
Tretja soba je bila posvečena morskim želvam in problematiki onesnaženosti oceanov. Na prvi slikici imate na levi plastiko, na desni pa meduzo in kakor opazite sta si zelo podobni, zato veliko želv umre zaradi tega, ker plastiko pojejo.
V naslednjih nekaj sobah so se nahajala predvsem okostja raznih živalskih vrst. Tukaj ne bomo zgubljale besed, ampak si lahko slikice ogledate sami (to so bile nam ene izmed ljubših sob).
Za tem so sledile nagačene živali. Fascinantno nam je bilo, koliko truda so vložili v urejanje vitrin v teh sobah. Pri vsakih živalskih vrstah so prostoru dodali vse najmanjše detajle, da bi s fotografije lahko skoraj mislil, da je bila žival slikana v naravi. To je bilo še najbolje narejeno pri ptičih, kjer so se zraven ves čas predvajali tudi zvoki ptičev.
Ker smo na izmenjavi kot veterinarski tehniki, hočemo pokazati profesorjem, da nekaj pa vseeno vemo, zato vam tukaj prilagamo sliko zelo premajhnega vampa (to smo ugotovile same). Če pa dovolj približate lahko v rektumu, kamor kaže puščica, vidite tudi biljardno kroglo (ne vemo kako je prišla tja).
No še zadnje sobe v tem predelu muzeja pa so vsebovale to na kar ste verjetno ves čas čakali, "vložene stvari".
Za konec ogleda muzeja pa vam prilagamo še nekaj slikic iz sobe z metulji, ogromnega lignja ter slike mineralov (imajo zelo impresivno in obsežno zbirko).
Ker smo imele ta dan v planu pogledati še vsaj nekaj stvari, smo se morale s težkim srcem odpraviti (brez skrbi vrnile se bomo še enkrat). Naslednja postaja je bil Mdina experience. Na poti do tja smo se morale nekajkrat ustaviti, da se umaknemo kočijam, ki se vozijo mimo. Karte smo kupile ravno pravi čas, saj ni bilo več dolgo do zadnjega termina. V sklopu te karte smo imele vključen tudi The knights of Malta 3D experience, kamor smo morale iti najprej, saj se ta prej zapre. Najprej so nam dali avdio vodiče ter 3D očala. Počakali smo, da prejšnja skupina konča ter vstopili v kino. Ta je imel lesene klopce namesto sedežev, da smo bili v stilu s časom o katerem smo poslušali. Film je trajal nekje 20 minut in je bil narejen res dobro. Iz njega smo izvedele veliko stvari in spoznale del zgodovine Malte. Sami vitezi izvirajo deloma iz križarskih vojn, veliko je k njihovemu nastanku pripomogel tudi brat Gerard, saj je ustanovil svojo bolnico, zato je ena izmed glavnih vrednot tega viteškega reda hospitalnost. Sestavljen je bil iz osmih članov, vsak pa iz ene izmed držav (iz njihovega znaka izhaja tudi malteška zastava "osemkraki" križ). Eden izmed njih je bil vedno določen kot "Grand master" oziroma glavni vodja, ki se je vsake toliko časa menjaval. Zanimivo je to, za razliko od ostalih viteških redov, ki so večinoma razpadli takoj po vojnah, ta še zmerom obstaja.
Iz kina smo pot nadaljevale po interaktivnem delu te predstave. Ob kamnitih hodnikih so bile postaje z raznimi prizori o katerih smo nekoliko slišale že med filmom. Na vsaki je bilo več figur vitezov v pravi velikosti. Hodniki so se kar nadaljevali in na koncu nismo več vedele ali smo na levi ali desni strani stavbe ali smo se povzpele ali šle dol. Postaj je bilo več kot dvajset in so bile res dobro narejene. Pri vsaki smo se vstavile ter na avdio vodiču poslušale dodatno razlago o dogodku, ki prizor ponazarja. Spodaj je nekaj slikic, da lahko še sami občudujete predstavitev.
Ker imajo v isti stavbi tudi restavracijo, smo se usedle za mizo ter se odločile probati nekaj tradicionalne Malteške hrane. Med čakanjem na hrano smo naredile še nekaj slikic restavracije (všeč nam je bil njen srednjeveški stil). Za pit smo si naročile en jabolčni sok in eno vodo ter si to razdelile v tri kozarce (odločile smo se malo varčevati), Klara pa se je z njimi "igrala".
Naročile smo timpanno (to je nekakšna pita z makaroni in mletim mesom) ter malteški pladenj z nekakšnim narezkom, če lahko temu tako rečemo. Na njem je bila njihova posebna dimljena klobasa, posušeni paradižniki, olive (poskusile smo vsaka tretjino olive, a smo okus raje splaknile s sokom in jih pustile pri miru), kozji sir s poprom, bob s česnom, ter nek namaz, poimenovan bigila (Neji je imel okus po orehovi potici ter ocvirkih). Za zraven tega pa smo dobile še topel kruh. Vse, razen oliv, je bilo res dobro, a smo za povrh vseeno naročile še tortice ter njihovo tradicionalno sladico medeni obroček.
Site in rahlo utrujene smo šle še malo na sprehod po mestu. Ustavile smo se na razgledni točki in za 1€ plačale daljnogled ter gledale nogometaše med treningom. Na poti nazaj smo se slikale še s topom ter v rdeči telefonski govorilnici.
Z avtobusom smo šle nato domov ter šle izmučene naravnost v posteljo in verjetno v nekaj sekundah zaspale.
P.S.: Če ste prišli z branjem do konca, bi vam rade čestitale, saj vemo, da pot do tukaj ni bila lahka (napisati to tudi ni bilo lahko). Mogoče se vam naši blogi zdijo rahlo dolgi, a smo se odločile potruditi, saj hočemo ohraniti lep spomin na Malto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar