Peseki in modra jama
Po nekaj dnevih raziskovanja in spoznavanja malteške kulture, je končno napočil čas, da začnemo z delom v zavetišču AAA. Za razliko od ostalih dni, se je danes budilka oglasila že nekaj ur prej kot po navadi in po njenih mnogih poskusih smo se le prebudile. Ker je za zdaj v kuhinji še zmeraj nastanjena profesorica, se je Neža čisto po tiho sprehodila v kuhinjo (da je ne bi prebudila) in nam v sobo, ki je eno nadstropje nižje, prinesla zajtrk. Mukoma smo se oblekle in odpravile, saj smo vse še napol spale. Ko smo odprle vrata, ni bilo zunaj niti približno tako toplo kot čez dan, a nam ni preostalo drugega kot to, da se peš odpravimo na pot. Ker smo mislile, da bomo zamudile, smo del poti pohitrile, a je bila skrb za manj, saj smo bile na koncu celo nekaj minut zgodnje. V nas je sprejela prijazna gospa in nam najprej še podrobneje razložilo kako bo potekalo delo in nam pokazala kje se kaj nahaja. Preobule smo se v škornje, dobile metlo in potiskač ter se odpravile na delo. Naša glavna naloga je bila čiščenje pasjih boksov (tla, stene, dekice...). Vsaka je dobila svoj boks in začela. Nejin boks je bil skoraj čist, ampak se je prehitro pohvalila in kakor pravi pregovor (zarečenega kruha se največ poje), je tudi Neja tako že kmalu nadoknadila za vse zamujeno. Lahko vam povemo, da je izredno uživala... Poleg nas je prišlo še nekaj prostovoljcev, med katerimi je bil tudi par, ki je kar kmalu izginil neznano kam in ju nismo več videli. Verjetno sta ugotovila, da takemu delu nista kos (ni vsak tako dober kot me). Na zadnje smo počistile še stopnice in zunanje dvorišče ter z delom zaključile okoli desetih. Malo smo se še podružile s peseki in se počasi odpravile.
Ker je imela profesorica Alja že v kratkem pogovorno uro, smo morale kar malo pohiteti. V stanovanju smo se v roku petnajstih minut vse tri stuširale ter preoblekle, kar moramo reči, da je kar impresivno. Ker nismo vedele kaj bi počele med časom, ko nas je profesorica vrgla iz stanovanja (brez skrbi, saj nas je lepo prosila, da gremo). Med čakanjem je našo pozornost pritegnil nek fantek, ki je prav čudno krožil okoli moškega, ki je sedel na stopnicah. Ko je šel mimo je na skrivaj nekaj vrgel na tla, ko pa je naslednjič šel mimo, se je delal da ne ve čigavo je tisto in spraševal moškega na stopnicah, če je njegovo. Predvidevale smo, da sestavlja taktiko, da bi nekaj ukradel, a žal zaključka dogajanja nismo mogle videti, saj je prehitro prišel naš avtobus. Odpravile smo se do Lidla, da malo dopolnimo zaloge hrane. Ker smo hotele dobiti tudi nekaj vitaminčkov, smo se odločile kupiti nekaj kumar. Vsi ljudje so imeli vrečke za zelenjavo, a me smo preiskale celo trgovino (tako se nam je zdelo), a jih ni bilo nikjer. Neja in Neža sta krožile okrog police kot dva morska psa lačna plastičnih vrečk, a jih vseeno nista našli. Na koncu pa so bile seveda na najbolj opaznem mestu. Na poti iz trgovine, se je Klara odločila, da ji ni več všeč, da je njena torbe le črne barve in ji dodala nekaj blatno rjave. No ne moremo ravno reči, da se je odločila, saj je padla v blato in ni bila torba edina, ki je dobila preobrazbo. Na srečo je bila Klara po padcu v redu, z izjemo malo slabše volje. Z avtobusom smo šle do stanovanja ter tam nekaj pojedle. Na hitro smo sestavile načrt za popolne in že smo bile spet na poti.
Odločile smo se za ogled modre jame. Med potjo smo morale enkrat prestopati. Na postaji, kjer smo čakale so ravno prebarvali ograjo in je bila barva še mokra. Izobesili so nekaj znakov, da bi o tem obvestili čakajoče ljudi, a jih nihče ni prebral. Počutile smo se slabo za tiste, ki so se trudili z barvanjem, saj je bila barva že vsa razmazana. Ko smo prišle na končno lokacijo, nam je avtobus ustavil na eni postaji prepozno in smo morale posledično hoditi nazaj v strm klanec. Neža in Neja sta na zemljevidu našli pot, ta pa naj bi vodila po čudni kamniti potki. Klara temu ni zaupala in je, med tem ko sta Neža in Neja že šli naprej, morala še sama preveriti verodostojnost danih informacij. Sama jama je dostopna le po morju (imamo si jo namen tudi ogledati), z razgledne točke do katere smo šle me, pa je lepo viden kamniti lok, ki se razprostira nad morjem. Ker smo od doma odšle nekoliko pozno, smo tudi tukaj, tako kot včeraj, zamudile najlepši razgled, saj je sonce že šlo na drugo stran. Da si boste lažje predstavljali kako veliko je to, je na drugi fotografiji za primerjavo spodaj vidna ladjica.
Po nekje desetih minutah smo se vrnile do avtobusne postaje. Bile smo nekoliko razočarane, saj smo se toliko časa vozile, da na koncu ugotovimo, da smo najboljše zamudile. Ker nismo hotele dneva zaključiti s tem. Smo se odločile, da gremo še v nakupovalni center v Valleti. Med potjo smo si ogledovale trgovinice in naletele na zelo čednega prodajalca, ki smo ga prav morale na skrivaj slikati.
Prva trgovina v centru v katero smo šle je bil Spar, kjer smo kupile še nekaj nepotrebne hrane ter praške za sokove, o katerih malo več izveste kasneje. Sprehodile smo se še čez ostale trgovine, a ni bilo nikjer nič pametnega, zato smo se odpravile proti apartmaju. Tokrat sta se Neža in Neja odločili, da vodenje do postaje prepustita Klari. Vodila nas je po čudnih ulicah in vsaka je bila temnejša od druge, a smo vseeno prišle žive in zdrave do avtobusa. Doma smo se odločile poskusiti enega izmed praškov.
Izbrale smo si okus malino in tretjino praška stresle v kozarec. Sama pijača je bila dobra, a tako sladka, da smo jo prav s težavo pile. Na pakiranju piše, da naj bi ena vrečka zadostovala za 1,5L pijače, a vam lahko zagotovimo, da je ta vrednost mnogo premajhna. Za tem smo le še pojedle in se odpravile spat.
Naslednji dogodek sicer ne spada pod ta dan, ampak pod nedeljo, a ker smo ga pozabile omeniti, bomo na kratko o njem napisale kar tukaj. Po ogledu st. Peters pool-a smo se odločile ša malo namočit nogice v morju, saj se čez dan nismo kopale. Ker je bilo Neji žal, da se čez dan nismo mogle kopati, se je odločila za kratko nočno plavanje. Spodaj pa imate še eno slikico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar