Ponedeljek, 31.10.2022

Prvi slovenski napis in dooolga napitnina

Zaradi premika ure, smo bile vse še bolj zaspane kot po navadi, saj je sonce že zdavnaj vzšlo, medtem ko smo me še sladko dremale. Danes smo se rekordno hitro pripravile na našo prakso v pasjem zavetišču in šle na pot. Zdaj ne vidimo več istih sončnih vzhodov, saj je sonce že nekoliko višje na nebu, a nam to kar ugaja, saj je bilo prej ob taki uri še kar hladno in nas je v kratkih rokavih nekoliko zeblo (jope ne moremo obleči, saj po več dni nosimo iste cunje in nočemo de se ta umazanija prenese še na jopo).

Na potki ob obali, po kateri se vsak dan sprehajamo, smo opazile nekaj novega. Starejša oseba moškega spola se je trudila napolniti prazno gumo osebnega avtomobila. Zgledalo je rahlo smešno (pumpa je spuščala čudne piskajoče zvoke), a smo se kaj kmalu spomnile, da nas čaka še veliko dela in moramo pohiteti naprej. Klara je zagledala tudi mlajšo muco, ki je imela v svojem gobčku nepremično miško in tiho mijavkala (verjetno je v njihovem mačjem jeziku poklicala drugo mačko, ki se je malo za tem prikazala izza grmovja).

V zavetišču smo poleg čiščenja boksov danes dobile še dodatne zadolžitve. Neža in Klara sta morali očistiti kanal, v katerem so bili vsi iztrebki iz boksov ter zdrgniti njegove zidove. Da ne boste mislili, da sta plezali po ne vem kakšnih luknjah, kanal je le zelo majhen in ozek hodnik z nekje 30 cm tako imenovanega pločnika, ob njem pa je še 30 cm širok kanalček po katerem vse odteka do glavnega odtoka. Ker sta morali prenesti veliko veder, je Neža uporabila svojo moč in na enkrat polnila in nosila kar dve vedri z vodo. To je seveda prihranilo veliko časa, a si je ob dvigu polnega vedra večkrat zalila notranjost škornja (včasih ne rabiš niti zliti noter, saj imajo že sami škornji luknjo). Enkrat ji je celo uspelo zliti skoraj tretjino vedra na bok, tako da je imela še celoten čas prakse mokre hlače. Neja pa je med tem časom v kuhinji pomivala goro posode, katera se je nabrala še od včerajšnjega hranjenja (v mislih imejte, da je v zavetišču okoli 80 psov). Na poti domov je tudi povedala, da je med pomivanjem ene izmed pasjih posod za hrano, prijela ravno za mehak, po verjetnosti še topel iztrebek (in to brez rokavic). Naše trdo delo lahko potrdi tudi spodnja slika našega izgleda po končani praksi.

Vse izmučene, smo le prišle do stanovanja, kjer smo se temeljito umile pod toplim tušem. Neja je v svoji toaletni torbici našla Chili milo, na katerem je pisalo, da deluje antibakterijsko. Prvotno naj bi bilo namenjeno intimnim predelom, a ga je uporabila kar za celo telo v upanju, da dejansko deluje tako kot piše (antibakterijsko) Izpod tuša je prišla tokrat dejansko PREROJENA. 

Skuhale smo si torteline, nanje dale smetanovo omako (tokrat smo dodale še sir) in si jih postregle ob spremljavi sveže narezanih kumar in paradižnika (z izjemo Neže, ki le tega ne mara). Za tem smo si vzele uro počitka, ki smo si ga prav pošteno zaslužile. Verjetno se 2 uri dela ne slišita tako mučni, a pri naši praksi temu ni tako, saj v tem času res neprestano delamo kar precej fizično delo.

Medtem, ko smo ležale vsaka na svoji postelji, smo skovale današnji plan. Prva stvar, katera nas je čakala, je bila vožnja do Vallette z našim predragim avtobusom št. 82 (tokrat je bil celo dokaj točen). Ko smo prišle, smo se sprehodile po ulicah mesta in sem pa tja (vsakič) zavile v trgovinico s spominki. Tokrat smo se odločile raziskati še nekaj manjših stranskih ulic, saj smo do sedaj bolj kot ne hodile le po glavni ulici sredi mesta. Neža in Klara sta se odpravile v manjšo cerkvico, kjer je vsaka darovala nekaj denarja (evro ali dva). Vsaka je prižgala svojo svečko ter se spomnila svojih najdražjih, katerih ni več med nami. Vzele sta si tudi obesek s sveto Marijo in listek na katerem je bila napisana molitev v malteščini. Neja je medtem počakala pred cerkvico, saj je bila "neprimerno" oblečena (kratke hlače). To se je spremenilo ob najdbi nove večje cerkve, pro-katedrale svetega Pavla. Kar na pločniku pred cerkvico sta si Neja in Neža oblekli daljše hlače, kar čez prej oblečene kratke hlače (vsaj zeblo ju ni kasneje), saj sta hoteli biti spoštljivi. Cerkev je bila zelo lepa in urejena. V njej so bili razstavljeni razni cerkveni predmeti, kot na primer kelihi in ostalo. Najbolj pa nas je presenetil opis cerkve v (ne boste uganili) slovenščini, saj smo se s čem takim na Malti srečale prvič.

Odpravile smo se do morja, kjer smo izza obzidja opazovale obalo okoli Vallette (Neža in Neja nekoliko lažje kot Klara... višinska razlika) in se odpravile naprej proti Vojaškemu muzeju. Tam smo kupile karte, za katere je prodajalec rabil nekam veliko časa, in pričele z ogledom.  Do same trdnjave je bilo najprej nekaj deset metrov poti, ob kateri je bilo razstavljenih precej sider (nekatera so izgledala kot kramp), kasneje pa še nekaj topov. Oboje je bilo za naše pojme kar precej veliko.

Sprehodile smo se po obrambnem obzidju, ogledale njegove prostore, Nežo in Nejo pa je navdušila viteška pesmica na posnetku, z naslovom Over the hills and far away. Z razgledne točke na vrhu obzidja, smo opazovale nek svetilnik, ki je bil s kopnim povezan prek mostu in nekega pomola. Mikalo nas je da bi si ga ogledale, a smo ugotovile, da je pot do njega zaprta (če dobro pomislimo, je to verjetno zaradi varnostnih razlogov).

Sam muzej je bil razdeljen na sedem predelov izmed katerih je vsak predstavljal svoje obdobje v zgodovini. Videle smo nekaj viteških oklepov, ščitov in mečev. V kasnejših prostorih se je tem pridružilo še strelsko orožje (razne puške in pištole). Izobešenih so imeli nekaj oblek različnih članov vojske, npr. poveljnikov, pilotov, medicinskih sester in mnogih ostalih. Medicinski del je bil še bolj pomemben na Malti, saj je ta med drugo svetovno vojno služila, kot prostor za tisoče ranjenih vojakov iz drugod.

Na koncu je bil še najzanimivejši del, kjer so bila razstavljena vojaška vozila..

Da ne bo prevelik del bloga brez naše slikice, smo se seveda morale v muzeju slikati še me.

Sledila je vožnja z manjšim trajektom. Do pomola smo se sprehodile po obzidju ob obali. Prvi trajekt je bil čez nekje 20  minut, a je nanj čakalo že kar nekaj ljudi. Ker nismo nikjer videle nikogar, ki bi prodajal vstopnice, smo se bale, da bi jih morale kupiti že kje drugje. Naš strah je bil zaman, saj so jih začeli prodajati šele po prihodu trajekta. Velik del ljudi je že imel karte in so kar hodili mimo nekoga, ki naj bi to gledal. Na koncu smo ugotovile, da bi lahko tudi me samo šle gor, saj je tisti človek tako dobro preverjal, da bi mu lahko na hitro samo pokazal nek drug račun in ne bi opazil razlike. Vkrcale smo se na Sliema Ferry in se poskušale prebiti na streho, saj je s tam najboljši razgled. Bili so še ravno trije prazni stoli, a vsi na drugem koncu. Klara in Neža sta imeli obe srečo, da sta sedeli čisto na začetku, Neja pa se je po nekaj minutah sedenja odločila, da bo samo stala, saj je hotela vsaj nekaj malega videti. Vožnja iz Valette do Slieme, ki je na drugi strani zaliva, je bila, kar kratka in rahlo vetrovna, a smo imele ravno dovolj časa, da smo posnele nekaj dobrih fotografij iz morja.

Malo smo se sprehodile po mestu in poiskale The Plaza (nakupovalno središče). Na hitro smo si ogledale trgovine (bile so zeloooo poceni). Verjetno vas zanima, zakaj bi odšle v nakupovalno center (razen zato, da malo pofirbcamo naokoli). Naš razlog obiska, je bil 50% popust katerega smo imele v Subway-u (ta se je nahajal znotraj centra). Tako smo dobile 4 velike sendviče za ceno dveh, katere bomo verjetno jedle enako dolgo kot pico fungi, pico fungi in špagete carbonara. Ko smo želele naročiti je prodajalec ravno zaprl "strežbo" za pol ure. Tako smo imele še več kot dovolj časa, da si ogledamo vsako drago trgovinico posebej. V nadstropju nižje od pritličja je bila manjša kavarna, kjer smo si kupile en croissant z kinder bueno polnilno kremo. Medtem ko smo ga jedle (razdelile smo si ga na tri dele in bil je res dober), smo si ogledale možne dodatke, ki jih lahko dodaš v sendviču. Preden smo se odpravile do Subway-a, da bi naročile, je morala Klara nujno na stranišče. Ker je bilo le to v istem nadstropju zaprto, je morala s tekočimi stopnicami oditi na stranišče v tretje nadstropje (Neja in Neža sta jo čakale kar nekaj časa). Na koncu smo le prišle do naše dolgo čakane hrane. Vzele smo dva sendviča teriyaki piščanec, le da si je v enega Klara dala od omak le kečap. Neža in Neja sta se nad tem zgražali, saj dajo ravno omake celemu sendviču okus. Vzele smo še enega z reberci (njami) in ko misliš, da ne more biti huje, je Klara v naslednjem sendviču zamenjala še čedar sir za tistega v listih. Zraven vsega tega smo dobile tudi pijačo in za sladico smo si kupile tri piškote, a je bil prodajalec tako prijazen, da nam je dal še enega dodatnega. 

Če se vam hrane na sliki zdi nekoliko preveč, imate prav, saj smo kljub močni lakoti pojedle le polovico vsega in preostanek odnesle s seboj. Na koncu smo dale prodajalcu, ki je imel toliko potrpljenja, da je 15 minut sprejemal samo naše naročilo, tudi malo napitnine. Ker pa smo imele samo kovančke, je Neža morale te enega po enega spuščati v nekakšno posodico (to je trajalo več kot minuto), njihovo dolgo žvenketanje pa se je slišalo do mize, kjer sta čakali Klara in Neja ter se smejali.

Po večerji smo se s polnimi želodci sprehodile do avtobusne postaje. Na poti smo videle še velik pisker, ki se po dnevi spremeni v prodajalno s hrano. 

Iz Slieme smo se v veliki gneči pripeljale do Terminala v Valletti, nato pa skoraj zaspale na naši 82-ki. Doma smo šle direktno v postelje ter nadaljevale s spancem.

Lahko noč.

Nedelja, 30.10.2022

Neja lahko kupi alkohol in gre v zapor

Po dolgem včerajšnjem dnevu, sta se Klara in Neja zbudili že ob osmih, medtem ko si je Neža privoščila še dodatni dve uri sladkega spanca (lahko bi rekle, da smo vse spale eno uro dlje, saj se je ravno danes zjutraj prestavila ura za eno uro nazaj).

Nedelja, ki za marsikoga ni bila nič posebnega, je za Nejo pomenila prelomnico, ko je postala polnoletna. To pomeni, da je zdaj popolnoma odgovorna zase, lahko kupi alkohol in lahko gre v zapor (brez skrbi, saj smo pridne)... Klara in Neža sta ji zapeli pesmico, tako kot se spodobi ter ji poklonili darili. Klara se je ponudila, da ji cel dan nosi nahrbtnik, Neža pa, da jo bo fotografirala kolikor ji bo srce poželelo (to je Neja tudi dobro izkoristila). Da ne bo pomote, to dvoje sta darili, kateri sta bili omenjeni v predprejšnjem stavku. Skupaj smo pojedle zajtrk, Klara kosmiče, Neža in Neja pa hrenovke s popečenim kruhom. Po zajtrku, smo se končno spravile malo pospraviti stanovanje (stanje ni bilo tako hudo), ker pa nismo imele metle smo si jo, tako kot me to znamo, naredile same. Neja je prinesla zložljivo metlico za muhe (po Nežino, verjetno mislila lopar), na katerega je dala papirček in začela pometati. Za čuda smo z njo lahko pometle vsaj večino umazanije, a so pri tem rahlo trpeli naši hrbti (smo se izmenjavale).

Za tem sta se Neža in Klara odpravile na krajši izlet v posteljo, Neja pa se je med tem odločila pospraviti kuhinjo (kasneje je pojasnila, da se je iz lastnih izkušenj naučila, da če odlašaš na kasneje, se to le odmika vedno dlje v nedogled). Pomila je posodo, pobrisala vse pulte ter vse pospravila. Kuhinja je izgledala skoraj bolje kot prvi dan (to je naredila, da je lahko posnela video, če bo koga izmed domačih zanimalo kako je izgledalo). Ko je končala, se je še ona pridružila počitku.

Preden smo se odpravile proti Valetti, si je Neja še umila lase ter se naličila, saj je hotela, po njenih besedah, vsaj za svoj rojstni dan izgledati v redu. Za to posebno priložnost si je oblekla tudi oblekico.  Prva stvar, katero smo naredile v mestu, je bila, kot po navadi, obisk trgovinice s spominki. Tam so Nejo očarala posebna očala, ki so imela obliko plamenčkov in so bila ravno prave barve za zraven oblekice. Neža in Klara sta jo prepričali, da jih kupi (da se malo počasti za svoj rojstni dan).

Ker za današnji dan nismo imele ničesar posebnega v planu (prejšnji dan smo bile za to preveč utrujene), smo se odločile, da bomo porabile zastonj vstopnici za Narodni arheološki muzej v Valletti (dobile smo ju skupaj s karticama ugodnosti, eno pa smo doplačale še same). Vsaka je zaokrožila po prvem delu muzeja v pritličju, nato pa smo si skupaj ogledale še preostanek v prvem nadstropju. Napisale vam bomo le hiter povzetek in opisale nekaj stvari katere so nam bile najbolj všeč. 

Prva je bila kipec dveh oseb, ki se objemata. Star je več kot 5 tisoč let in je eden izmed prvih artefaktov na Malti, ki prikazujejo čustva. 

Na malti so zelo pogosto uporabljen vzorec razne spirale, všeč pa so nam bile kozice v vrsti med katere se je prikradel še debeli pujsek (tako kot nekaj dni nazaj kozel iz grma).

Neža se je slikala tudi zraven kipca s čisto majhnimi bederci.

Podobni manjši kipci so zelo pogosti, saj predstavljajo boginjo plodnosti, kateri je bilo posvečenih kar nekaj templjev.

Eden izmed pomembnejših kipcev zbirke je bil The sleeping lady (speča gospa), ki je glavni simbol tistega časovnega obdobja. Predstavlja žensko, ki spi na kosu pohištva, lahko pa bi predstavljal tudi večni spanec oziroma smrt. 

Videle smo neko dvojno posodo, za katero je Klara komentirala, da bi bilo zelo lepo, če bi bili v njej pokopani dve sorodni duši.

Neža in Klara sta si na koncu šli še pogledat numizmatično zbirko, saj sta mislili, da je Neja, ki je odšla pred njima že tam. Iskali sta jo, a nje ni bilo nikjer, naposled pa se je le prikazala (šla je na WC in naredila zgornjo slikico z novimi očali). Tam smo opazile nek pomanjkljajček. Imeli so kovance od vseh angleški kraljev in kraljic, ter zraven letnice. Pri kraljici Elizabeti II pa še niso popravili datuma.

Po ogledu muzeja smo si želele ogledati še enega. Na izbiro smo imele muzej vojaške zgodovine ter Narodno galerijo. Odločile smo se za drugo, saj smo bile mnenja, da nas manj zanima in bomo z ogledom hitreje konec, a smo na koncu ugotovile, da je tudi ta večja kot smo mislile in smo se zato raje sprehodile po ulicah mesta. Med potjo smo se ustavile pred vrati cerkve, saj smo slišale čudno petje. To je bilo podobno nekemu plemenskemu ritualu, ampak s tem ni mišljeno nič slabega, saj nam je bilo iskreno kar všeč. Kljub temu, da smo bile v Valeti že kar nekajkrat, nam je ostalo še veliko skritih kotičkov. Tokrat smo se prvič ustavile na razgledni točki, z razgledom, ki je segal daleč na okoli in so bila dobro vidna tri mesta na nasprotni strani Valete. Pred nekaj dnevi, ko smo šle v mačje zavetišče, smo videle žerjav, ki je imel vzorec žirafe, a nam ga ni uspelo fotografirati, danes pa nam je bilo to omogočenO in zato zraven razgleda prilagamo še njegovo fotografijo.

Ker je sonce ravno začelo zahajati in je prišla zlata ura (golden hour), smo se pod lepim obodom slikale vsaka posebej, nato pa še dodatnih nekaj deset slik Neje. Neža, ki ji je obljubila slikice, je morala ves čas prazniti shrambo na telefonu, saj ji le ta zaradi prevelike kapacitete že narejenih slik ni več pustili delati novih. Seveda se Neja ni slikala le pod obodom, ampak je poizkusila tudi nekaj drugih položajev (slikice so ji bile všeč). Da se bo vedelo, da je danes osemnajst si je hotela kupiti nekaj s tem napisom, a nikjer v bližini ni bilo trgovine, ki bi to prodajala, zato je improvizirala in na največji račun s kemikom (že predčasno ga ja vzela s seboj, če bi prišlo do tega) zapisala številko 18.

Po končanem photoshootingu smo gledale kako se je sonce počasi spuščalo, dokler se ni čisto skrilo in je padel mrak. Med tem časom smo naredile cel kup slik zahoda, naših silhuet ter še malo več slik zahoda. Zaradi današnjega zamika je bil sončni zahod eno uro prej in se nam je že cel dan zdelo nekako čudno (nismo bile navajene, da se tako hitro stemni).

Počasi smo se odpravile nazaj v center mesta v lov za restavracijo, saj smo bile vse že precej lačne. Prišle smo pred restavracijo, kjer je bil lep viseč stolček okrašen s cvetjem, katero se je kot nalašč popolnoma ujemalo z Nejino obleko, zato jo je seveda Neža še tukaj fotografirala. Slikice, ki so nastale tukaj so bile izmed vseh najlepše (kot iz modne revije).

Na nasprotni strani ulice, kjer smo se nahajale, je stala tudi velika cerkev, katere notranjost smo si šle ogledat. Ker je imela Neja oblečeno oblekico, ki je segala nad kolena, si je na hitro čez oblekla trenirko. Cerkev je že na pogled bila ogromna, njena notranjost pa ni bila nič kaj manjša. Poleg vseh pozlačenih detajlov, so bila poslikana tudi tla. Po odhodu iz cerkve, nam je že precej krulilo v želodcih, tako da smo hitro začele iskati, kje bi lahko jedle. Po uri in pol kroženja po Valletti v upanju, da bi našle primeren prostor, kjer bi večerjale (ni bilo nič pametnega oziroma je bilo vse drago), smo naposled sklenile, da bomo morale z večerjo še malo počakati. Klari ta ideja ni bila všeč, saj je že celotno pot mukoma hodila na okoli. Ustavile smo se v trgovini in si za vsaj nekolikšno potešitev lakote kupile tri različne čokoladice (zelo zdravo) in sicer Yorkie, nekaj drugega in še nekaj tretjega. Na klopci pred trgovino smo jih pojedle in naprej iskale kraj, kjer bi jedle. Sklenile smo, da bomo šle raje v Bizerbbugo, saj nismo našle ničesar pametnega.  Odpravile smo se nazaj proti glavni avtobusni postaji in se med potjo ustavile pri gospodu, ki je imel lutko okostnjaka in z njim plesal ob glasbi.

Ob avtobusni postaji je Neji zapasal smoothie, katerega so prodajali na eni izmed stojnic. Izbrala si je okus banana in jagoda z mlekom, ki je bil 50 centov dražji od tistega z vodo (cene sploh ne bomo pisale, saj je bila previsoka). Že po prvem požirku jo je pitje minilo in se je spraševala kakšen okus bi bil šele z vodo. Kasneje je vsake toliko časa naredile še kak požirek ali dva, a je na koncu večinski del vseeno pristal v smetnjaku. Če ne drugega, je bil vsaj kozarec lep, izgledal je kot medvedek.

Pohitele smo na avtobus in vse zaradi lakote bile že rahlo sitne. Z avtobusa smo zagledale znak Chinese Rose (restavracija katero smo imele ogledano) in hitro pograbile nahrbtnike ter v zadnjem trenutku zapustile avtobus (skoraj bi čisto spregledale našo postajo). Restavracija že na prvi pogled ni bila nič posebnega, a še vedno je bila ravno toliko solidna, da nas ni takoj odvrnila od vstopa vanjo. Natakarica nam je prinesla jedilne liste (plastificiran papir), ki so čakali na nove žrtve. Pod kupčkom plastificiranih jedilnih listov je bil cel kup lepših menijev, ki pa so tam le krasili prostor. Ob prvem pogledu na meni smo ugotovile, da nimamo na izbiro ničesar pametnega (nimajo niti hrustljavega piščanca ali ChopSue-ja), vseeno pa smo naročile ene spomladanske zavitke, pražene rezance z jajcem in zelenjavo in še piščanca v neki omaki (ime ostaja neznano). Natakarica je šokirano vprašala ali je to vse kar bomo naročile, po našem pritrdilnem odgovoru pa nam je še trikrat ponovila, da bo to premalo hrane za nas (ker me očitno same zase ne vemo koliko pojemo). Kljub prepričevanju se nismo dale prepričati, ker pa je bila natakarica tako prepričana v to, da bo hrane premalo, nam je jedilnik pustila na mizi (za vsak slučaj). Naše razočaranje se je povečalo, ko smo izvedele, da imajo na voljo le nekaj pijač, stregli niso niti jabolčnega soka, zato smo vzele le vodo, ki smo si jo seveda razdelile. Še to ni šlo normalno, saj so bili vsi kozarci bolj ali manj še umazani. 

Počasi so se nam želodčki spet začeli oglašati, saj smo čakale že pol ure, a je hrana na zadnje le prišla. Na kratko naj vam opišemo, kako je vse skupaj izgledalo in kakšen okus so jedi imele. Vsi, ki ste vsaj enkrat bili v kitajski restavraciji veste, da zraven mesa, ki ga naročiš, dobiš porcijo riža, no me ga nismo. Omaka, v kateri je bil piščanec je imela okus po kuhanem kisu in rdečemu vinu, že na daleč je imela oster neprijeten vonj. Za konec pa še noodli/ rezanci s piščancem, če jim sploh lahko tako rečemo. Po Nežinem opisu je šlo bolj za že izsušene jušne rezance, le da so bili malo popečeni (še bolj suhi). Za povrh pa so imeli zelo malo zelenjave, malo zelja in korenčka, a res v mikro količini (s tem mislimo 3-5 koščkov vsakega). Lahko rečemo, da smo jedle že boljšo kitajsko hrano (verjetno ne slabše) in, da k sreči to ni bila naša prva izkušnja z njo, saj v takem primeru verjetno nikoli več ne bi imele želje po poskušnju kitajske hrane. Pojedle smo kolikor se je le dalo, a nam piščanec prepojen z omako res ni odgovarjal, zato smo ga pustile. Medtem, ko je Klara odšla plačat račun ter šla še na WC, sta Neža in Neja na njo čakali zunaj. Zdelo se jima je, da Klare že kar lep čas ni nazaj, zato se je Neja že začela spraševati ali se bo Klara vrnila v celem kosu, brez da bi ji kaj manjkalo (npr. ledvice ali po Nežino vsaj prst). Pustimo šalo na stran, Klara je živa in zdrava prišla iz restavracija, kjer je zgroženo povedala, da ni uspela iti na WC (bolje rečeno ni hotela), saj je bil ta v bolj slabem stanju.

Z željo, da si naše brbončice opomorejo, smo se odločile pohiteti do restavracije, kjer smo večerjale naš prvi dan na Malti. Ker pa Klari ni uspelo iti na stranišče v kitajski restavraciji, je morala še celo pot trenirati svoj mehur. Že tako je težko čakala, ker pa nam je avtobus speljal pred nosom, smo se odločile sprehoditi ob obali in ji tako situacijo še bolj otežile. Restavracija se nahaja blizu našega stanovanja, zato smo naredile še krajši ovinek in se ustavile, da smo vse lahko hitro skočile na stranišče ter sprostile prostor (Neja: če mehur zavzame manj prostora, to pomeni, da se lahko želodec in črevesje bolj raztegnejo, kar pomeni... več torte). Pred stanovanjem je Neja v kotu zagledala majhno bitjece, mini gekončka. Neža ga je čisto navdušena slikala, ker pa je bila zunaj že čista tema, je pri slikanju uporabila flash/ bliskavico. V tistem trenutku je izza zavese čisto prestrašeno pokukala starejša gospa, verjetno je mislila, da nekdo sveti v njeno stanovanje. Z izpraznjenim mehurjem in v malo toplejših oblekah (ponoči se zdaj precej shladi) smo se podale sladici naproti. Še enkrat smo pogledale na isto mesto in opazile še nekaj gekončkov, ker pa ni bilo dovolj presenečenj, nam je pot prekrižala tudi velikanska stonoga. Kljub njeni želji po družbi smo se je raje ognile v velikem loku.

Podvizale smo se in se kmalu znašle pred stekleno vitrino, kjer so se naši pogledi pasli na različnih torticah in drugih sladicah. Ker brez torte na rojstni dan seveda ne gre, si je Neja izbrala čokolodno tortico, Klara in Neža pa obe po en mafin. Usedle smo se za mizico zunaj, saj nam je od vsega adrenalina postalo vroče. Slavljenka je poskusila tortico in potrdila, da je okusna (ugotovile smo, da je bilo od vseh restavracij, ker smo bile do zdaj, še najbolje tukaj). Kaj kmalu smo ugotovile, da bi nam prijala pijača, zato sta se Neža in Neja nad veliko izbiro odločili za ledeni čaj ter vodo z mehurčki z okusom rdeče pomaranče. Kot nam je že v navadi, smo si pijači razdelile in tako je vsaka dobila tretjino vsake (je treba šparat). Zanimiva nam je bila plastenka od pijače z mehurčki, saj je bil večinski del plastičen, zgornji pa kot ga imajo pločevinke. 

Vse smo hitro zmazale in pojedle do zadnje drobtinice. Zaradi prestavljene ure, se je kljub zgodnji uri že stemnilo, ker pa smo bile vse še polne energije in se še nismo želele vrniti v stanovanje, smo se ustavile na klopci ob obali. Neja je izkoristila še zadnjo možnost rojstnodnevnega darila od Neže, zato smo organizirale mini photoshoting na klopcah z obodom, na katerem so se prepletale rožice. Na prvi sceni so bile rožice bele, nato pa se prestavile še do rozastih. Med fotografiranjem je šla mimo skupina najstnikov, eden izmed njih pa je večkrat zavpil CHEESE. Ker slikic še kar ni bilo dovolj, smo naslednje fotografiranje izvedle na plaži. Kljub zelo slabi osvetlitvi in poskusih s flashom je na koncu le uspelo nekaj takih, ki so bile Neji všeč. Za konec smo še malo namočile nogice v morju, nato pa se odpravile nazaj v stanovanje. Pred spanjem smo poskusile napisati še malo bloga, a smo se po dolgem dnevu na nogah odločile ponovno (ups) le tega prestaviti na kasneje.

Za konec prilagamo še nekaj zadnjih fotografij današnje slavljenke.

Sobota, 29.10.2022

Prej petelin v grmovju, zdaj Marija

Če ste prebrali prejšnji blog, veste kaj nas čaka danes. Kljub dobrima dvema urama spanja (Klare sem ne štejemo), smo se morale s težavo vstati, saj smo imele pred sabo kar dolgo pot do otoka Gozo. Po prvotnem planu naj bi odšle malo čez sedem, a Neja in Neža tega še nista bili zmožni. Ta dodatni čas smo si vzele, da pojemo, pred nekaj dnevi, tako imenovani malo drugačen zajtrk (zdaj se spet že ponavlja tretji dan), kruh z namazom. Zraven tega si je Neža naredila rahlo razredčeno kavo, Neja pa je za energijo spila Indigo. Kot nam je zdaj že v navadi smo odšle zadnjo minuto (okoli osmih) ter pot pretekle v spremljavi 123, 223, 323..., da smo držale tempo.

Vožnja do trajekta se je vlekla, saj na avtobusu nismo mogle niti prav zaspati. Poskušale smo, a neuspešno, če pa je že uspelo, te je zbudil trk glave ob okno, ob ostrem ovinku ali luknji v cesti.  Na prvi prestop smo čakale na isti postaji, kjer je bila pred nekaj dnevi tista mokra barva. Da ne zaspimo smo malo krožile in se sprehajale. Videle smo eno kočijo in se nam ni zdelo nič posebnega, kmalu za tem pa je prišla še ena in še ena... Kasneje je Klara obrazložila, da jih je verjetno toliko zaradi kasaške dirke, ki jo imajo v prihodnjem tednu (to je videla na oglasu, saj nam zdaj kaže že Malteške oglase). Prav posebna sta bila dva fanta, ki sta iz sebe spuščala prav počasen jiiihaaaa (na spodnji sliki).

Pozorno smo opazovale, da ne zgrešimo našega avtobusa, kar se lahko zgodi zelo hitro (avtobus se ne ustavlja na vsaki postaji, moraš mu pomahati). Med drugo polovico poti smo nad spanjem samo obupale in raje gledale lepe razglede skozi okna avtobusa. Sonce je bilo še zmeraj bolj nizko in smo lahko tako naredile nekaj lepih slikic.

Ko smo le prispele (po nekje dveh urah), nismo vedele kam iti in smo le sledile množici ljudi. Med hojo so nas z vseh strani ljudje "napadali" s ponudbami za razne oglede, a smo raje pohitele naprej. Zagledale smo tablo na kateri je pisalo "tickets" in šle v smer kamor je kazala. Prva prepreka, ki smo jo morale premagati, je bila štiripasovna cesta, na kateri so avti čakali za na trajekt ter prihajali novi. Seveda nam niti eden ni ustavil in smo si svoj prehod morale izboriti. Ker smo prej slabo prebrale, smo ugotovile, da tukaj prodajajo samo karte za ladjico do drugega manjšega otočka. Prodajalec nam je tako dal prave napotke kam moramo iti. Spet smo morale prečkati polno cesto, a je bilo tokrat nekoliko hitreje. Za vhodom nas je varnostnik opozoril, da trajekt odpelje čez nekaj minut, tako smo se raje podvizale, malo potekle in še ravno pravi čas prišle na krov. Prva postaja je bilo stranišče, saj ga zaradi naglice prej nismo mogle obiskati. Neja je šla prva, zato ni vedela kaj pričakovati. Tisti, ki ste bili na letalu, veste, kako glasno je,  ko potegneš vodo na stranišču. No, tukaj je bilo še huje in se je slišalo kot bi nekaj ustrelilo. Tudi Klaro in Nežo je zvok nekoliko presenetil. Spodaj prilagamo sebek v stranišču med čakanjem Klare.

Ker smo bile že spet kar lačne, smo odšle do prvega avtomata. Hotele smo poizkusiti neke nove čokoladne tablice, a Klarine kartice ni in ni sprejelo. Predvidevale smo, da je problem v kartici, a sta Neja in Neža probali tudi s svojima, rezultat pa je bil isti. Nekoliko razočarane smo se sprijaznile z dejstvom, da nam pač ni še namenjeno jesti. Neja je hotela zemljevidek, katerega je imel moški, ki je promoviral Hop on & Hop off bus, a ji ga ta ni hotel dati, saj je bil mnenja, da ga bomo izkoristile in ne bomo kupile kart za dejanski avtobus (imel je prav, ampak bi nam lahko zemljevid vseeno dal). Ker sta bili Klara in Neja na trajektu prvič, smo šle malo naokoli po palubi in se ustavile na čisto sprednjem delu, kjer smo imele lep razgled na morje ter bližajoči se Gozo. Bilo ja ker precej vetrovno, deloma zaradi vožnje, deloma pa zaradi dejstva, da smo bile na bolj odprtem morju. Še dobro, da smo imele vse spete lase, saj bi nas v nasprotnem primeru kasneje čakalo kar dolgo česanje.

Naredile smo še nekaj krogov, da smo lahko videle razgled iz vseh strani in po 25 minutah prispele na Gozo. Ljudje so se seveda nagnetli pred vhodom in smo raje počakale, da se prostor malo sprosti. Prvi vtis na Gozotu je bil mešan, saj trajekt ustavi v nekem manjšem mestu , ki gre v hrib in smo videle le majhno območje. Prva stvar je bila, da splaniramo, kje bomo sploh začele. Neja je razprostrla zemljevid, katerega smo kupile pred nekaj dnevi, ker pa je bil rahlo velik, je zaradi vetra imela kar nekaj težav, da ga obdrži na mestu. Na njem smo obkrožile vse znamenitosti, ki si jih želimo ogledati, med temi so bile večinoma tiste za katere smo imele popuste z našo kartico. Malo smo pregledale avtobusne povezave in se na podlagi tega odločile, da začnemo v Victorii (glavnem mestu). 

Še preden smo odšle iz obmorskega mesteca Mgar, smo se sprehodile po hribu navzgor do neke cerkve, katero smo videle že prej s trajekta. Ker ni bilo sence se nam je 10 minutni vzpon zdel še enkrat daljši. Že od daleč smo zagledale nekaj med gromovjem, a tokrat to ni bil petelin, ampak je bil kipec Marije. Nad njim je bil malo višje v skalah še eden malo večji. 

Po čudnih stopnicah (strme in rahlo zarasle), smo šle do vhoda v cerkev, a ugotovile, da je zaprt z ograjo. Ker smo hotele narediti vsaj eno lepo slikico, je Neja telefon in roke dala skozi ograjo, da je lahko slikala notrajnost. Od zunaj smo opazovale tudi lepe vitraže na velikih oknih.

Po hitrem postanku smo se odpravile do avtobusne postaje in šle proti Victorii. Med potjo smo ugotovile, da je Gozo, v primerjavi z Malto, nekoliko bolj urejen in zelen (to nam je bilo všeč). Z avtobusa smo izstopile ne daleč od centra. Ker smo bile že od prej lačne, smo z veliko težavo hodile mimo vseh pastizzerij (pekaren). Hotele smo kaj kupiti, a se nam je nekoliko mudilo do prvega ogleda, zato smo ostale močne in se trudile ne ozirati za slastnimi pastizziji, pitami, sladicami... (že samo med naštevanjem so se nam začele cediti sline). 

Uspešno smo prišle do Gozo 360° experience. Stopile smo do prodajalca in ga prosile za tri vstopnice s popustom (kartica ugodnosti). Rekel je, da kartice pri njih ne sprejemajo, in nam hotel zaračunati polno ceno. Me seveda tega nismo sprejele in razmišljale ali se nam potem ogled sploh splača. Ko je videl, da razmišljamo, da bi odšle, je rekel da nam lahko še malo zniža in na koncu smo prišle celo na nižjo ceno kot bi morala biti (bilo je skoraj prazno in verjetno ni hotel izgubiti še teh strank, ki pridejo). Usedle smo se v kino, katerega smo imele tudi tokrat samo zase. Kot po navadi so nas vprašali iz kje smo, a smo jim že takoj odvrnile, da je angleščina v redu (do zdaj še nismo naletele, da bi kje imeli slovenščino). Po daljšem uvodu se je film začel. Že po nekaj besedah smo ugotovile, da je nekaj čudnega. Predvajal se je napačen jezik (nismo ugotovile kateri). Ravno ko se je Neja vstala, da bi obvestila o napaki, je moški od prej prihitel in se opravičil ter tokrat izbral pravilen jezik. Video je šel spet od začetka, zato smo si morale ponovno ogledati tudi uvod. V samem filmčku, ki je trajal približno 20 minut, smo izvedele nekaj o Gozotu ter njegovi zgodovini (bolj kot ne ista kot zgodovina Malte), a smo večino tega že slišale pri prejšnjih predstavitvah v Mdini. 

Izvedele smo, da so v arabščini otoku rekli Kalipso, kar pomeni "the island of joy" oz. v slovenščini Otok veselja/radosti. Glavno mesto Victoria je znano tudi kot Rabat. Po angleško je to suburb, po naše pa kot neko predmestje. Eden izmed znakov Malte je The evil eye, ki naj bi varoval pred zli duhovi, danes pa se je ponekod pomen prenesel tudi, da je to oko boga, ki bo pazilo nanje. Zanje je značilna tudi njihova ročno narejena čipka. 

Ob izhodu iz kina je bil avtomat za delanje svojih kovančkov in smo si vsaka za 1€ (boljša cena kot kasneje) naredila kovančke. Moral si vstaviti dva kovančka, tistega za 1€ in drugega za 5 centov. Najprej nam ni bilo jasno zakaj oba, a smo potem ugotovile, da je to kar dobiš le sploščen kovanec za 5 centov. 

Skrbno smo shranile ne tako lep kovanček in šle naprej. Približno smo vedele, kaj si naj bi ogledale, a nismo vedele, kje se kaj nahaja, zato smo najprej šle v Citadella visitors' centre, kjer prodajajo tudi vstopnice. Kupile smo tri kombo vstopnico, katere so združevale praktično vse atrakcije katere smo si ta dan pogledale, in s tem prihranile kar precej denarja. 

Že tam je bila manjša razstava. S samimi podrobnostmi vas ne bomo dolgočasile, lahko vam le povemo kaj Citadella dejansko je. To je nekakšna utrdba, v kateri je del mesta in je obdana z obzidjem, v njej pa se je nahajal tudi večinski del vseh muzejev, katere smo si imele namen ogledati. Kljub temu da smo do zdaj že trikrat slišale o zgodovini Mate, smo si še tukaj ogledale krajšo predstavitev. Ta nam je bila do zdaj ena izmed ljubših, saj je bila narejena na zelo unikaten način. Video se je predvajal na vseh stenah (vse okoli tebe), imeli so pa tudi svetlobne efekte. Ker smo nujno potrebovale prospekte tudi od tukaj (sploh jih nismo do zdaj nabrale celega kupa... Khm khm), smo pobrale vsakega izvoda po tri (ineli so nekje deset knjižic, ups).

V samo mestece, prav tako kot v Mdino, vstopiš skozi obzidje. Ko smo prišle čez vrata, so Nežo stražarji gledali nekam čudno in ker se jim je zdela sumljiva, so jo odpeljali v zapor, da zadevo raziščejo. Vsaj v celici ni bila sama (imela je družbo nekega dolgolasega mladeniča) . 

No zdaj pa s šalo na stran, obiskale smo Old prison museum (star zapor). Ta je star že več kot 500 let. V svojem času je imel povprečno okoli 15 zapornikov. Že takrat so imeli kar dobre higienske razmere, saj je bilo obvezno, da se vsi zaporniki vsako jutro stuširajo, enkrat na teden zamenjajo posteljno, redno pa jih je obiskoval tudi zdravnik. Da ni bila Neža edina zaprta, sta tudi Neja in Klara prišli na vrsto.

Nadaljevale smo po ulici, ki se je vzpenjala proti višje ležečemu delu Citadelle. Spodaj prilagamo sliko uličic, ker so nam preprosto tako všeč, da jih moramo podeliti z vami. 

Na sliki lahko že vidite vhod do naše naslednje postojanke, to je Gozov muzej naravne zgodovine. Seveda je mnogo manjši kot tisti v Mdini, a je bil vseeno zanimiv (karkoli se zadeva živali, nas težko razočara). V njem so poleg raznih mineralov in živali imeli tudi malteško zastavo, ki je bila skupaj z Apollom 11 na luni. Imeli so tudi zbirko školjk in metuljev, na koncu pa smo videle še okostje, katero naj bi bilo od dojenčka (izgledal je zelo čemerno). 

Na začetku smo dobile zemljevid, s katerim si naj bi pomagale za orientacijo, a nismo in nismo mogle razbrati kam moramo iti, zato smo šle le na sprehod po ulicah. Uspelo nam je priti do neke razgledne točke s katere vidiš bolj kot ne cel Gozo (ta je še 3x manjši kot Malta). Naredile smo nekaj slikic, Klara panoramo ali dve (kot je že v navadi), na koncu pa seveda še en sebek. 

Še predzadnji muzej v Citadelli je bil Arheološki muzej. Na poti do tja smo šle skozi majhno galerijo ter trgovinico v kateri je ženska ustvarjala majhne gekone, ki so služili kot magnet (res so bili lepi). Čez muzej smo šle na hitro (kamni in posode nas žal ne zanimajo toliko kot "žive" stvari). Bolj kot ne smo opazovale le lepe kipce in posode čudnih oblik. 

Gran castello hiša je bila zadnja postojanka v tem mestu. Kljub temu, da so v glavnem v muzeju starinsko opremljene sobe, so našo pozornost dobile predvsem  majhne figurice. Te so predstavljale ljudi, ki opravljajo različna dela. 

Da se ne bi slučajno zgodilo, da iz mesta odidemo praznih rok, smo se ustavile v trgovinici s spominki ter si kupile nekaj stvari (te bojo ostale skrivnost, da tiste osebe za katere so, ne bodo že v naprej izvedele). Ura je bila že skoraj dve popoldne, me pa smo bile bolj in bolj lačne, saj nismo še nič jedle odkar smo prišle na Gozo. Odločile smo se ustaviti v pekarni na poti do avtobusne postaje, a točno na tej ulici ni bilo nobene. Med hojo je Neji skoraj spodrsnilo na istih ploščicah kakor že prej Klari (sploh nočemo vedeti kako šele drsi ko pada dež). Čisto po naključju smo našle nek nakupovalni center (najprej smo mislile, da je samo majhna trgovinica) in se malo sprehodile po njem (ni bilo nič pametnega). Zadnja trgovina katero smo odkrile pa je bil Green's supermarket (naš rešitelj), kjer smo si kupile sendviče ter sadje. Ker nas je še malo zaneslo med police, smo seveda kupile še nekaj "ne potrebnih" stvari (čokoladice, pecivo... moramo vse probat). Na postaji smo med čakanjem pojedle in se odpeljale do kraja Xaghra. 

Tokrat ni bila Klara tista, ki ni zaupala navodilom, ampak je bila Neža. Kljub dvomom sta Neja in Klara pravilno navigirali in prišli do Ggantija templja. Ta zaradi svoje pomembnosti spada na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Je ena izmed prvih samostoječih struktur (starejša od piramid, Stonehenge-a...), saj njen nastanek postavljajo med 3600 in 2500 leti pred našim štetjem. Ime izhaja iz malteškr besede za velikana, saj je veliko legend, da so tempelj zgradili prav oni. To izhaja iz tega, da so nekateri kamni na zunanji strani sten težki tudi po 50 ton, zato je sama zgradba tudi tako impresivna. Preden pa smo si tempelj lahko dejansko ogledale smo šle še skozi manjši muzej. V njem so bile, poleg makete, predvsem stvari, katere so našli na tem najdišču. Med njimi je bil tudi kip dveh oseb v sedečem položaju, ena pa je brez glave. Ta kipec omenjamo le zato, ker je velikega pomena (žal ne vemo zakaj, a je naslikan ne ogromno spominkih in tudi drugod se njegova podoba pogosto pojavlja). Seveda nas je tudi tukaj pritegnilo nekaj "kar je z našega področja". Med najdbami so se nahajale tudi kosti kravjih prstov, ki so imele na zgornjem delu izdolbene človeške obraze. 

Opisanih je bilo tudi nekaj legend, ki naj bi že stoletja krožile med domačini. Ena izmed njih je bila o velikanki, ki naj bi zgradila ta tempelj in še nekaj drugih stavb v okolici. Med tem ko je nosila velike kamne, naj bi vedno imela v eni roki svojega otroka in kot prigrizek jedla fižol. 

Vsi muzeji so običajno polni znakov ne dotikaj se, tukaj pa je bilo prav izrecno napisano, da se lahko dotakneš in smo to priložnost seveda izkoristile.

Po končanem ogledu muzeja (verjetno je bil ta nadpovprečno dolg), smo se sprehodile do templja. Še preden smo prišle do njega smo morale prehoditi potko, ki so jo naredili v cik cak obliki in jo tako po nepotrebnem vsaj 4-krat podaljšali. Ker Neji danes hoja ne gre preveč, je tudi tokrat skoraj padla. Ker je bila nepozorna je mislila da hodi po klančini, v bistvu pa so bile to stopnice (brez skrbi je to hitro ugotovila). Zaradi glasnega brenčanja smo pogledale gor in zagledale dron, snemali so neko sliko, katero je tam ravnokar naslikal nek slikar. Zanimalo nas je, kaj je tako posebnega, zato smo si jo šle ogledat. No, am, razumemo, da je nekaterim moderna umetnost in to všeč, ampak nam se osebno ni zdela nič kaj posebnega. 

Sam tempelj je bil tudi v živo impresiven, saj si je težko predstavljati kako so to v tistem času to sploh lahko zgradili. Spodaj lahko vidite eno izmed sten templja ter maketo iz ptičje perspektive.

Nazaj smo morale kar pohiteti, saj nas je čakal še ogled mlina, ki pa se je zapiral v roku pol ure. Edini izhod skozi katerega si lahko šel ven, je bil skozi muzej, zato smo morale spet prehoditi celotno cik cak potko. Še dobro, da je bil Ta' Kolla mlin na veter dokaj blizu. Od zunaj se ni zdel tako velik, a so se sobe kar nadaljevale in je bilo pol ure za ogled skoraj premalo. Razstavljenih so imeli kar nekaj priprav za delanje moke, maketo mlina, možno pa je bilo iti tudi do vrha stolpa. Vse smo na hitro poslikale (Neja je naredila tudi slikico v katero se je ujela tudi nesluteča Neža). Na koncu smo bile zadnje v muzeju in nas je prodajalec že čakal, da zapre, zato smo malo pohitele ter odšle naprej.

Po planu, ki smo ga sestavile na začetku dneva, bi zdaj morale iti do Ramla plaže, a smo naletele na manjši problem. Naslednji avtobus je bil šele čez slabo uro, nam pa se je mudilo, saj nismo hotele, da sonce zaide še preden pridemo do tja. Ker nismo imele druge izbire, smo se odločile, da gremo do tja peš in tako je sledilo 40 minut hoje. Med potjo smo hodile po tako strmem klancu, da smo se prav čudile avtom, ki so peljal nazaj gor po njem, saj smo bile presenečene, da dejansko speljejo do vrha. 

Iz klanca smo imele dober pogled proti morju, a nas to ni nič kaj navdušilo, saj nam je to še zbilo voljo do hoje, saj se plaža ni in ni zdela nič bližje. Na poti smo morale narediti tudi en kratek postanek, da je Neja lahko slikala rožico. 

Na pol poti je Neji v torbi začelo puščati narezano sadje, katerega smo kupile še v Victorii. To je ugotovila po mokrem krogu na njenih hlačah (torbo je nosila ob nogi) in tako je morala celo nadaljno pot nositi sadje v rokah (dodatna telovadba). Naposled smo le prišle. Ker smo nujno rabile nekaj za osvežitev smo se ustavile pri kombiju, kjer prodajo tudi slushije. Tokrat nas je okus nekoliko razočaral (polovico vrst sploh imeli niso), saj je bil presladek in smo ga le s težavo spile.

Na plaži smo raztegnile brisače in se oblekle v jope, saj je postalo precej vetrovno. Opazovale smo valove, ki so butali ob obalo. Bilo je prav sproščujoče (z izjemo vetra). Plaža je imela nekoliko bolj rdečkast pesek, ki se nam je zdel mehkejši od ostalih. Hotele smo iti tudi do jame, ki se je nahajala nekoliko višje po hribu in si iz nje lahko videl celotno plažo ter opazoval sončni zahod. Ker nismo vedele kje je pot se tja nismo odpravile, a nam je bilo kasneje žal, saj smo videle ljudi, ki hodijo proti njej in ugotovile, da sploh ni tako daleč. Da ne bi imele toliko slabe vesti, smo naredile vsaj eno slikico z jamo. 

V čast The little ass-u (mali pes, katerega smo pazile v zavetišču), smo poizkusile tole čokoladico.

Ker nas je vedno bolj zeblo, smo pobrale stvari in se odpravile nazaj proti domu. Naredile smo še nekaj zadnjih slikic plaže in se za danes poslovile od morja. Zraven prilagamo še slikico kamnitih skulptur, za katere je imel nekdo dovolj potrpljenja da jih je naredil.

Med vožnjo do trajekta smo morale enkrat prestopati. Tam smo opazovale žensko kateri so se raztresla jabolka. Eno je zgazil avto že skoraj takoj. Zanimalo nas je ali bodo ostala preživela. Vsak avto je šel bližje in bližje, a je na koncu ženski le uspelo priti do njih ter jih rešiti.

Do trajekta smo prišle že kar zaspane, a sta Neja in Neža vseeno našli dovolj energije, da gresta po trgovinicah , ki so bile v prvem nadstropju trajekta. V prvi sta kupili vegan Kitkat, ki je bil za čuda, kar okusen. Ker se Klari ni več dalo čakati je šla malo na palubo, Neja in Neža pa sta kupili še pomfri čips in tudi oni dve odšli za njo. Zunaj je bilo še trikrat bolj vetrovno kot pred tem in smo se počutile kot da nas bo odpihnilo z ladje. Med čakanjem na prihod, smo odprle še čips, katerega smo hitro nehale jesti, saj je imel okus po ribah. Bolj kot ne je bilo to to kar se nam je zgodilo na poti nazaj s trajektom. 

Med potjo nazaj sta Neža in Neja že zaspali na avtobusu, saj je bila skupna vožnja zvečer daljša kot 4 ure, in doma to samo nadaljevali, zato blog zaključujemo z njuno sliko.