Od prejšnjega dne nismo šle nič spat, saj smo morale še dokonca spakirati in pospraviti stanovanje. Ob treh nas je pobral taxi, ki nas je odpeljal do letališča. Let je bil miren me pa smo se tudi malo spočile še posebej Neja.
V Trst smo priletele pol ure prej tako, da smo morale na Go-optija čakati približno eno uro. Z njim smo se odpeljale do Trsta, kjer smo pobrali še en par, nato pa smo se odpravili proti Ljubljani.
S tem se naša dogodivščina končuje.
Za nas je današnji dan naš zadnji dan, ko smo na Malti. Ker danes nismo imele nobene prakse smo lahko spale koliko nam je bila volja. Vemo pa tudi, da temu ni tako, saj smo morale še vse spakirati in pospraviti stanovanje. Okoli prve ure popoldne smo se odpravile proti Valeti, kjer smo si vse kupile še zadnje spominke, tudi Neža, ki je trdila, da ne potrebuje ničesar. Na poti nazaj je Klara kupila še par pesticijev in kvasatato ter tudi Neži in Neji častila manjšo malico, da bomo zdržale do doma, ko se bomo na jedle palačink. Po prihodu domov smo se takoj spravile k pisanju današnjega bloga. Pisale smo ga do poznih večernih ur, medtem pa smo pojedle še ostale palačinke, sendvičke in še ostalih stvari, ki so nam ostale in nismo želele metati hrane stran. Ko je Neja pridno pisala blog sta si Neža in Klara skorajda spakirali kovčke, nato pa smo vloge še zamenjale. Ker je bil naš zadnji dan na Malti smo se odločile, da bomo odšle jest ven. Najprej smo si zaželele, da bi si vzele sendviče za na letališče in odšle nato pojest v restavracijo, kjer smo jedle prvič ko smo prišle. Sprehodile smo se do lokala kjer naj bi si vzele sendviče a je bil ta že zaprt, čeprav na internetu piše, da je odprt do 22h. Tudi z našo restavracijo ni bilo nič, saj se je tudi ta zaprla predčasno. Edino kar nam je preostalo je bil bohan pišček v Whippys-u. Tam smo si naročile en hamburger in chicken nagece. Ko smo pojedle smo se odpravile domov na krajši počitek. Nato smo se oblekel v kopalke in Odšle na plažo na našo zadnjo (nočno) kopanje. Ura je nato odbila polnoč in pričel se je četrtek.
Pa je še en teden prišel na okoli in ponovno nas je čakalo delo v zavetišču mačk. Kot vsako jutro, tudi tokrat naše prebujanje in spravljanje iz postelj ni bilo drugače. Na pol še z zaprtimi očmi (kljub daljšemu spancu) smo pojedle umešana jajčka, ki jih je spekla še najbolj zbujena, Klara. Medtem ko Neža že čaka pred vhodom, se Neja in Klara vsakič (ampak res vsakič) ta čas še odpravljata, in tudi to jutro ni bilo nič drugače. Z avtobusom smo se odpeljale proti zavetišču, vmes pa še enkrat prestopile, saj je v ulici, kjer je zavetišče ob torkih postavljena tržnica in je zaradi tega avtobus imel obvoz.
Kmalu po našem prihodu je prišla veterinarka Marta, tako da smo se hitro lotili dela. V prvem prostoru je bila mačka, ki je bila zelo slabotna. Zmerila ji je temperaturo, ta pa je bila povišana. Poleg tega pa mačka ni jedla normalno že 4 dni ter bila dehidrirana (zmanjšan kožni turgor). Mačka je predla, kar pa ni vedno znak, da je vesela. V tem primeru jo je bilo zelo strah, predla pa je, ker je bila v tako močni bolečini. Predpisan ji je bil dexafort, ki ima protivnetno delovanje (analgetik) in marbocyl (antibiotik), subkutano pa je tudi dobila infuzijo in sicer ringerjev laktat. Izvedele smo, da natrijev klorid zaradi drugačnega pH-ja ni ustrezen za infuzije. Vsa zdravila dobi injekcijsko, saj ima oteženo požiranje. V prostoru je bila še mačka s kroničnim gingivitisom (vnetjem dlesni), ki pa ni bila pripravljena pokazati vnetih dlesni. Brez, da bi se jo preveč dotikala, smo videli, da ji malo sline teče iz gobčka, kar je poleg vnetih dlesni značilno za gingavitis. Zadnji pacient v tej sobi je bil oranžen muc, ki je imel kronično močno povečane bezgavke, katere smo lahko tudi otipale. Injekcijski je dobil marbocyl in antibiotik, ker pa antibioktik ob apliciranju peče, le tega apliciramo nazadnje. V tem prostoru smo z delom končale, zato smo odšle v naslednji prostor. Tam je Marta najprej čipirala enega mucka, nato pa smo eni izmed muck vzele kri za fiv/felv test. V hitri test (luknjico) smo dale eno kapljico krvi, nato pa dve kapljici reagenta. Neja je nato vzela še vzorec za parvo virus (palčko je povrtala v dreku), pomešalo v tekočini in raztopino kanila v hitri test. Oba testa sta prišla negativna, bila je samo ena črtica. Če bi test bil pozitiven bi se pojavili dve.
Na koncu smo se le še pogovorile o atritisu. Ko se mačke ne negujejo več toliko kot se, lahko posumimo na artritis v zadnjih nogah ali pa v hrbtenici. Načeloma bi lahko imela tudi težave z zobmi. Povedala nam je, da po osmih letih, ima vsaka žival artritis vsaj v enem sklepu.
Zaradi bolečin, ki jih ima žival zaradi artritisa lahko pride tudi, da žival ni sposobna urinirati zunaj, saj zaradi bolečine zavlečuje, dokler je res močno ne tišči in se, ko se hoče pobrati prej polula.
Po končanem delu, smo veterinarki Marti dale darilo, katerega smo ji nameravale dati že prejšnji torek, a smo ga v naglici pozabile v stanovanju. Marta je odprla škatlo in videla, da se v njej skriva steklenica (bic), katere se je tako močno razveselila, kot da si je ene že dolgo časa želela. Dala jo je iz škatle in ugotovila, da se v njej skriva še svinčnik in kemik ter rekla, da ji bosta zagotovo prišla prav pri delu, razveselila pa se je tudi piškotov. Od navdušenja je poskočila, tako pa je za nas bilo poslavljanje še bolj emotično. Že se je poslovila in rekla, da se vidimo naslednji torek, ko pa je zvedla, da nas takrat ne bo več na Malti (novica jo je zelo presenetila), je v hipu odložila nahrbtnik in nas vsako posebej objela. Zaželela nam je vse dobro na naši poti in nam rekla, da nam je vedno na voljo, če jo bomo rabile. S solzami v očeh smo se poslovile, nato pa smo še malo ostale v družbi mačk, ki so za spremembo od psov malo bolj čiste in tihe. Ena od mačk je zaspančkala v Nežinem naročju, medtem pa se je Neja na vso moč trudila eno obdržati pri sebi, a neuspešno. Na koncu smo naredile še eno fotografijo z Grace in se poslovile še od ostalih v zavetišču. Moramo reči, da nam je bilo delo z mačkami in tako super ljudmi v veliko veselje, poleg vsega pa smo pridobile ogromno znanja.
Do avtobusne postaje smo se sprehodile po tržnici in na eni izmed stojnic kupile piškote. Na daleč je izgledalo, kot da imajo koščke čokolade (to nas je tudi prepričalo v nakup), a se je izkazalo, da so temne pike bile rozine (na srečo jih imamo vse rade). Pred prihodom avtobusa, smo tako malo potešile lakoto in se odpravile naravnost do stanovanja, vsaj približno. Ustavile smo se še v bližnji trgovinici in kupile še zadnje stvari, ki jih rabimo. Eno izmed teh je bilo mleko, saj nas čaka še ena runda palačink, da porabimo celo moko. Pred začetkom pisanja blogov smo si privoščile še skok v morje in čeprav je bila voda sprva mrzla, je plavanje hitro postalo zelo prijetno. Plavale smo do pomola in nazaj, vmes pa si menjavale žogo, ki jo imamo še vedno od takrat, ko smo jo kupile na golden bay-u. Tista, ki jo je držala se je lahko za tisti čas z zaprtimi očmi prepustila valovom, ki so jo nesli v svojo smer. Po še nekaj preplavnaih krogih, smo si ogrnile brisače ter se sprehodile po pločniku ob obali. Ugotovile smo, da se je odprl starbucks, katerega smo že cel teden, ko smo hodile v zavetišče opazovale, a do zdaj še ni odprl svojih vrat strankam. V stanovanju smo se stuširale, nato pa je sledil le en opravek, pisanje blogov. Neža si je medtem vzela še čas, da je spekla palačinke in tudi tokrat je na začetku uspel le šmorn, a se je po nekaj poskusih začel delati tudi lep kupček palačink. Na koncu je pomila še posodo, tisto za katero je Neja že nekajkrat rekla, da jo bo pomila, a je od časa, ko je to rekla, že nekaj časa čakala na istem mestu. Po večerji pa smo takoj nadaljevale s pisanjem v pozne ure.
Lahko noč.
Po dolgih treh tednih prakse v AAA zavetišču za pse smo se tako zadnjič podale k našim štirinožni prijateljem. Ni bilo nobenih prostovoljcev tako, da smo imele veliko dela a smo ga vsaj opravljale v dobri družbi. Boksi katere smo bile vajene, da so vedno zelo umazani so bili neizmerno čisti, a so pa zato bili nekateri še zmeraj nočna mora. Danes smo izvedele, da je kuža Kasper (racman), ki smo ga opisal v enem od prejšnjih blogov bil posvojen. S tem sta se zaključili dve zanimivi zgodbi. Kasper je po dolgem čakanju končno dočaka novega lastnika, ki bo dejansko skrbel zanj. Zgodba na Malti se pa tudi za nas zaključuje saj se bomo že v četrtek odpravile domov. Preden smo se poslovili od oskrbnic smo se poslovile tudi od vseh naših novih štirinožnih prijateljev, ki bodo zmeraj ostali z nami v srcu. Na poseben način se nam je zahvalila tudi glavna skrbnica, ki je dejala:"We are sorry if we gave you though shit, But that's what we do. We clean shit and we are proud of it". Ta stavek si bomo za vedno zapomnile, nebomo pa pozabile kako so bili prijazni do nas. Skupaj, tako s psmi kot tudi z oskrbnicami smo se tudi fotografirale.
Po prijetnem sprehodu (bilo je ravno prav toplo) smo se še zadnjič bolj temeljito stuširale ter si pripravile kosilo. Neža nam je skuhala špagete, ki smo si jih kot prejšnjič polile s smetano(Klara) oziroma s sirovo omako (Neja in Neža), ki jo je tokrat zopet pripravila Neža. Ko smo pojedle (Neja ni uspela pojesti do konca, tako ji je ostalo špagetov še za en obrok), smo si nadele kopalke, vzele brisače in se odpravile na bus proti današnjemu cilju. Preden smo se odpravile na avtobusno postajo smo se ustavile še v Maypol-u, trgovinici za vogalom, v kateri smo si kupile čokoladne tablice za na pot. Kot po navadi smo počakale avtobus 82 in se popeljale proti Valletti. Po prepeljanih nekaj postajah je na avtobus prišel mlajši gospodič in odvrgel torbo in eno vrečo v ograjen prostor nad sprednjo levo gumo (posebnost maltežkih avtobusov) ter se odšel usest na konec avtobusa. Današnji cilj naj bo skrivnost, da boste današnji blog dejansko prebrali ter tako doživeli Malto skupaj z nami. Prestopile smo na bus 41, ki nas je peljal mimo rotunde v Mosti vse do skrajnega severa Malte do pristanišča Cirkewwa. Tja smo prišle ravno pravi čas, saj je v pristanišče ravno zapeljala ladjica za Comino. Kupile smo karte in se ravno namestil, ko smo kaj kmalu odpluli. Comino je majhen otok med Malto in Gozom s površino 3,5 km2. Z ladjico, ki je bila po opisu Neže in Neje precej majhna za valove na odprtem morju je bila Klari ta ravno pravšnja. Napoti je Klara s telefonom slikala in snemala videe medtem pa sta jo Neža in Neja čudno gledali, saj sta se bali, da bi ji telefon padel v vodo. Ladjica nas je odpeljala v manjšem loku mimo jam do Blue Lagoon-a. Ko smo prišle na pomol, smo se sprehodile ob obali do vrha hriba, kjer so bila stranišča. Na poti so na vsakih nekaj metrov stale stojnice s hrano. Tam so ponujali tudi ananasove "kozarce" (izdolbljen ananas) v katerih si lahko naročil razne sokove in koktaile. Me seveda nismo narocile alkohola, smo si pa zato naročile ananasov sok v ananasu. Ta je bil z ledom in nas je kar prijetno osvežil, ker pa smo bile tri smo ga spile prehitro. Prodajalec nam je ob nakupu povedal, da če bi rade še pile lahko prinesemo nazaj ananas in nam bo natočil novega po polovični ceni.
Ker je bilo zelo vroče, se je Neja hotela namestiti na enega izmed ležalnikov v senci senčnikov. Kljub Klarinemu svarilu, da je potrebno plačati lažalnik se je Neja namestila v enega izmed njih. Kaj kmalu je mimo prikorakal en izmed čuvajev in nas vprašal ali smo plačale najemnino. Ker smo pravične smo mu povedale po resnici, se vstale in zakorakale stran. Na tabli poleg pešpoti smo zagledale cene za najem. Verjemite, da vas bodo cene vrgle na rit. En ležalnik je stal 10€ ta pa je moral biti po vsej verjetnosti na soncu, saj je bila zraven napisana še cena senčnika, ki je bila 5€. Kasneje smo se namestile na kamnih malo višje od obale, od koder je bil lep pogled na plažo, kar pomeni, da je bil lep pogled tudi na naše stvari, ko bomo kasneje odahnile v vodi.
Sok smo spile kar hitro, zato smo se odločile, da sprejmemo ponudbo prodajalca. Medtem ko je Klara čuvala naše stvari sta Neja in Neža odšli še po en sok. Ker pa sta obe hoteli čim prej popiti še malo soka sta pozabili vzeti s seboj denarnico, tako, da se je Neja kaj kmalu zopet vrnila do Klare, da je vzela svojo denarnico. Ko smo znova spraznile ananas smo se preoblekle v kopalke, namazale s sončno kremo in odšle proti vodi. S seboj smo vzele tudi smeti. Ovitke od tablic, ki smo jih kupile v trgovini in ananas, ki smo ga odvrgele v smeti namenjen prav njim. Klara si je vzela še brisačo, da se bo po končanem kopanju lahko ovila in se s tem nebo prehladila. Skupaj z Nejo pa sta še obule natikače, medtem ko pa je Neža odšla bosa.
Voda je bila svetlo modra in se je dobro videlo do tal, a smo v njej našle tudi nekaj manjših smeti. Sama plaža je bila kar majhna, a si v vodo lahko odšel tudi po kamnih vzdolž obale. V vodi sta Neja in Neža cel čas zafarkavale Klaro, če se lahko dotakne tal, sej je nižje rasti. Plavale smo kakšne pol ure in se nato odpravile vn preoblečt, saj smo imele še dobre pol ure do odhoda zadnje ladjice do Malte. Ko sta se Neja in Klara v miru preobleke je Neža hitro še stekla na stranišče. Kmalu smo zagledale našo ladico, zato smo pobrale vse naše stvari in si na poti do pomol kupile še en sladoled. Na ladji smo se tokrat usedle ob boku ladje tako, da je lahko Klara naredila še kakšno slikico Comina in posnela zvoke valov.
V pristanišču sta Neja kot tudi Neža ponovno odšle na WC potem pa skupaj počakale na enega izmed busov, ki pelje proti Valletti. Na avtobusu smo se usedle ravno takrat, ko je sonce že zahajalo. Neja je poskušala narediti nekaj dobrih fotografi zahoda, a so ji prometni znaki in previsoki grmički to otežili. Ker nas je čakala dolga vožnja so nam oči kar lezle skupaj. Neja in Neža sta kaj kmalu zaspali, zato ju je Klara fotografirala v različnih položajih v katerih si lahko zatisnil oči in se nisi zbudil ob naslednji luknji na cesti.
Ko smo prišle na našo postajo smo se zopet sprehodile do trgovine Maypol in nakupile še zadnje potrebne stvari za preživetje na Malti.
Citat dneva (Neža): ""Če nisi plaval v Blue Lagoon-u nisi bil na Malti."
Po dolgem času smo se celo dokaj dobro naspale (spale smo celih sedem ur in pol). Medtem, ko je Neja odšla v kuhinjo pisat blog, sta Neža in Klara še malo nazaj zadremali. Seveda pa sta se ji kasneje pridružili in spekli "palačinke" za zajtrk (masa ostala od prejšnjega dne). Pozajtrkovale smo vsaka svojo posodico šmorna s sladkorjem in kančkom marmelade za dodaten priokus marelice (ne preveč, da je bo dovolj za vse palačinke oziroma šmoren). Kljub grozni ponvi, nam je tudi tokrat uspelo narediti nekaj lepih primerkov (no, uspelo je kuharici Neži). Da obeležimo ta dosežek, smo prvo današnjo palačinko morale slikati.
Ko smo se zbudile je bilo zunaj le delno oblačno, a se je že v kakšni uri vse stemnilo in začelo deževati. Verjetno ste enako presenečeni kot smo bile me. Od kar smo na Malti, ni padla niti kaplja dežja.
Na internetu je kazalo, da bodo močne nevihte, a je to na Malti le manjše neurje, v primerjavi s tem česar smo vajene v Sloveniji.
Proti Valeti smo se želele odpraviti ravno, ko je dež začel liti še nekoliko bolj kot prej. Saj bi počakale še nekaj časa v stanovanju, a smo hotele ta dan vsaj malo izkoristiti in nismo hotele porabiti še ene ure in le gniti doma. Ker Klara s seboj ni vzela dežnika (očitno ni pomislila, da bi lahko na Malti tudi padal dež) smo skupaj stekle do postaje. Imele smo kar nekaj sreče, saj nismo bile niti približno tako mokre kot bi lahko bile (dež je med našim tekom ravno začel pojenjati).
Na avtobusu smo se usedle v zadnji dve vrsti. Imele smo srečo, da smo se usedle ob okna, saj je dež iz strehe "kapljal" skozi ne preveč tesno zaprto loputo na strehi (nek zasilni izhod). Opazovale smo ostale potnike, ki niso opazili situacije in jih je zaliu slap vode (ne pretiravamo kaj preveč). Par, ki se je usedel dve vrsti pred nami, je za zaščito uporabil kar dežnik, v katerega je lovil padajoče kapljice. Naslednji potnik se je že skoraj vsedel na čisto premočen sedež, a so mu ostali to hitro odsvetovili. Ko je iskal kam bi se lahko usedel, mu je Neja s prstom pokazala (izgledalo je kot da mu je ukazala), da je poleg nas en suh sedež še prost in naj se usede. Nismo hotele, da bi kdo stal, saj so bila tla zaradi kapljanja, posledično tudi čisto spolzka. Presenetilo nas je, da tudi ostali na Malti niso imeli dežnika, kar dokazuje, da niso iz sladkorja.
Klari je bilo med vožnjo dolgčas in je na zamegljeno steklo odtisnila baby nogico (boste videli spodaj kaj je to). To je naredila tako, da je odtisnila dno svoje pesti, nato pa z vsakim prstom na roki odtisnila vsak prst posebej (palec na roki za palec na baby nogici). Ker se je to Neži in Neji zdelo zelo fascinantno (bilo je dolgčas tudi njima), sta tudi onidve poskusile odtisniti svojo baby nogico. Poskušali sta in poskušali, a nam (tudi Klara je še večkrat poskusila) ni uspelo narediti še ene perfektne nogice, ki bi bila tako dobra kot prva.
V Valeto smo se odpravile, da bi si ogledale, lahko bi rekle tudi doživele, 5D kino. Ta s pomočjo 3D očal, raznih svetlobnih, vetrovnih ter vodnih efektov in seveda s pomočjo premikanja stolov pričara malo bolj realistično izkušnjo (počutiš se kot, da si v filmu). Kupile smo vstopnice, a smo imele še slabe pol ure do pričetka filma, zato smo se odločile, da si bomo ogledale eno izmed trgovinic s spominki, ki je našo pozornost pritegnila že prej na poti. Za razliko od prejšnjih ogledov trgovinic, smo tokrat dejansko kupile nekaj stvari (prejšnjih nekajkrat so bili naši obhodi namenjeni le iskanju spominkov, ki jih hočemo ter primerjanju cen, da malo prihranimo). Da bomo imele skupinski spominek na Malto, smo si kupile vsaka svojo pleteno vrečo z napisom Valletta in črnim obrisom mesta. Seveda smo kupile tudi nekaj dodatnih stvari, ki bodo tudi tokrat ostale skrivnost. Prodajalec je bil zelo prijazen in je pakiranju naših spominkov posvetil prav posebno pozornost in vsakega posebej zavil v lep papir. Pazil je, da se slučajno ne bi kaj zmečkalo in nato še vse zložil v vrečko. Zdaj smo morale nazaj do kina že malo pohiteti. Vmes smo videle moškega, ki je imel spredaj ruzak, v katerem je imel lepo črno-belo muco. Da se je radovedno ozirala po mestu in verjetno prav uživala. Same muce nam ni uspelo slikati, a smo vsaj ujele moškega ko je hodil stran od nas.
Odhitele smo do kina in se pripravile na ogled. Vsaka je dobila 3D očala in slušalke z mp3. Z njimi smo lahko poslušale govor v angleščini. Večinski del filma smo doživeli skozi sokolove oči. Zakaj so izbrali ravno to žival? Sokol selec ima za Malto prav poseben pomen, saj so začeli z vzrejo in treniranjem le teh že v 15. stoletju. Ko je leta 1530 španski kralj Karel I. dal otok Malta v posest Suverenemu vojaškemu hospitalnemu redu svetega Janeza iz Jeruzalema (the Order of the Knights of St. John), je sokol postal tudi kot neka daritvena žival, saj so mogli vitezi v zameno za to dejanje, kralju vsako leto podariti enega. Danes je "falconry" (treniranje in vzreja) nacionalne pomembnosti in so po tem poimenovali tudi eno ulico.
Poleg tega smo izvedele tudi o čudežu, ki se je zgodil v rotundi v Mosti (velika cerkev). Med drugo svetovno vojno, ko je nemško letalstvo napadalo mesto, so odvrgli tri bombe. Dve bombi naj bi se odbili od kupole (nista se sprožili), ena izmed njih pa je predrla kupolo cerkve, a ni eksplodirala. Repliko bombe so postavili na zid te rotunde, luknjo pa upamo, da popravili. Po ogledu filma smo se hotele že odpraviti naprej, a smo pri izhodu zagledale platno z luknjo za glavo na katerem je bil narisan vitez.
Po posameznem slikanju smo se zopet odpravile po trgovinica s spominki (mogoče se vam zdi malo pretirano, ampak je veliko trgovinic in seveda moramo iti v vsako dvakrat, da nebi česa zgrešile...). Medtem, ko je Klara gledala kaj vse je na policah, sta se Neža in Neja sproščali ob zvokih posebnega glasbila (bi ga kupili, a bodo naši kovčki že brez tega nabasano polni).
V naslednji trgovinici smo videle nekaj za naše ljubljenčke in sicer mačji in pasji IQ test (nas prav zanima kako to deluje... bi bilo zanimivo poskusiti).
Neža je v naslenji prodajalni bolj kot ne čakala Nejo in Klaro, ki sta zavzeto brskali med kamni (brez skrbi nista odšli praznih rok).
Za tem se je že stemnilo in smo se odpravile nazaj proti Birzebuggi. Po prihodu smo se odpravile v restavracijo Eeet Well, ki ni bila daleč od našega stanovanja. Vsak dan pred tem smo jo gledale zjutraj med hojo do zavetišča in smo komaj čakale, da poskusimo njihovo hrano. Ker je bila ura že kar pozno, smo prišle ravno uro pred zaprtjem. Ko pa smo dobile za jest (strežba traja, kar dolgo na Malti) smo imele le še pol ure, da pojemo in se odpravimo domov k pisanju bloga. Naročilesmo si dve solati, Popaj smuti in strawberry bomb (voda z parimi jagodami in borovnicami). Po dobrih vitaminih in dozi ostalih hranilnih snovi, smo se odpravile domov k pisanju bloga. Tudi ta večer se je končal ob pisanju bloga.
Že, ko smo mislile, da ne moremo večkrat prespati budilke in zaspati nazaj, se nam je ravno to zgodilo. K sreči smo se do zdaj že naučile hitro odpraviti in tako vseeno iz stanovanja odšle pravočasno. Na poti smo srečale gručo vojakov, ki so imeli verjetno trening teka (pohvale, da so tega dejansko zmožni), saj so bili vsi ravno tako zadihani kot me, ko smo s hitro hojo prispele do zavetišča. Že pri vratih smo videle, da bomo danes imele, kar nekaj pomoči pri čiščenju. Tako je vsaka sčistila le en boks (povprečno so nekje trije boksi na eno izmed nas). Ker je večino ostalih del že nekdo opravljal, smo se odločile, da se lotimo kanala. Klara je šla na eno stran, Neža in Neja pa na drugo. Ko sta že bolj kot ne končali, jima je eden izmed prostovoljcev sam od sebe prinesel vedro vode. Malo začudeno sta skomignili z rameni in ga sprejeli. Ker nista vedeli kaj z vodo, sta še malo dodatno spucali kanal. Za tem je prinesel vodo še vsaj dvakrat, kljub temu, da sta mu probali pojasniti, da je ne potrebujeta več. Cenili sta vsaj to, da je hotel biti prijazen in le pomagati. Na konca smo pomagale še do konca očistiti hodnike. Kot vedno, smo morale še malo pocarkljati pse (brez tega pač ne gre). Danes bo zvezda naše prve slikice The Big Boy (tako ga vsi kličejo), ki je pravzaprav punčka po imenu Caramel. Verjetno je med vsemi psi v zavetišču največja, a je pravi cukerček. Ko vstopiš čez vrata prostora, kjer so vsi psi, moraš biti pripravljen, da boš obskakan z vseh strani. Večinoma to ni problem, ko pa pride Caramel pa se moraš prav pripraviti, da se obdržiš na nogah, saj ima kar nekaj kilaže (malo tudi odvečne). Tokrat je družbo delala tudi Neji.
Med hojo nazaj do stanovanja, smo si zavrtele naše slovenske pesmice iz otroštva. Zapele smo vse od Ringa-Raja, Nodija, Telebajskov pa do Pike Nogavičke, zaključile pa smo z Mi se imamo radi, radi, radi, radi... Ne daje nas domotožje (mogoče malo), ampak smo le hotele malo obujati spomine na naše otroštvo (zahvale staršem) . Po prihodu domov smo si privoščile še preostanek krompirja, ki smo si ga včeraj spekle. Ker je ostalo samo šest krompirčkov (vsaka je dobila dva), si je še vsaka spekla dva tovsta. Klara in Neža sta bili pridni in nista pustili ničesar z razliko od Neje, ki ni morala pojesti še zadnje polovice tovsta in si ga je spravila v hladilnik za kasneje. Danes je bil plan, da odidemo do Valete, kjer si bomo kupile kartice ugodnosti, kasneje pa bi odšle v katakombe.
Priprave na odhod so potekale kar prehitro, saj smo imele še nekaj minut pred predvidenim odhodom. Tako kot vi, smo bile tudi me presenečene same nad sabo. Odločile smo se da gremo, kar malo prej in mogoče ujamemo avtobus s kakšno zamudo. Ko smo čakale na postaji (z avtobusom, ki bi prišel prej ni bilo nič) smo spoznale starejšega gospoda. Bil je zelo zgovoren. Spraševal nas je ali smo na počitnicah in od kje smo (odgovarjale smo le napol, saj vemo, da z neznanci ne smemo govoriti... stranger danger). Ko je poizvedel dovolj, je Neji dal kepico in se s svojimi berglami (za pomoč pri hoji) odpravil naprej. Po pol ure vožnje smo prišle v Valeto in se odpravile do arheološkega muzeja, kjer smo kupile dve kartici ugodnosti. Tokrat smo jih kupile na Nejino in Nežino ime. Prodajalec na recepciji se je kar dobro znašel in je imena le prepisal iz osebne izkaznice ter potnega lista. Kljub temu, pa sta postali Neza Pokovec in Neja Rozman (na Malti ne poznajo šumnikov), a vseeno bolje od običajnih zapisov naših imen. Preden smo se odpeljale proti Mdini, smo si na stojnicah vzele nekaj malega za pojest. Klara si je vzela pastizzi, Neža in Neja pa sta si vzele Sicilian bread s šunko in sirom ter zavitek s špinačo in rikoto (na koncu je bila to ena stvar več za v naš hladilnik, polen ostankov). Sprehodile smo se do postaje, kamor naj bi prišel naš naslednji avtobus. Nanj smo morale čakati kar nekaj časa, medtem pa smo bile priča nečemu nenavadnemu. Voznik avtobusa je pripeljal do postaje, ugasnil motor, pobral svoje stvari in odšel skozi vhodna vrata, ki so ostala kar odprta. Spraševale smo se, kako lahko pusti avtobus tako ne nadzorovan. Nekdo bi se lahko na hitro usedel na voznikov sedež in samo speljal. Še za tem, ko smo se me že odpeljale, je avtobus ostal odprt in čakal na svojega naslednjega voznika (mogoče pa se je prejšnjemu le mudilo na stranišče).
Med vožnjo smo šle mimo trgovine z imenom The Body Shop. Tisti, ki ste vsaj malo na Tik Toku ali sledite trendom, veste na katero pesem nas je to spomnilo (...at the body shop, doing something...).
Na avtobusu je poleg Klare sedela prijazna starejša gospa. Ta je na poti do Mdine slišala za seboj govoriti turiste. Ko je bila prava postaja za odhod tja, se je začela na ves glas dreti, naj gredo vsi za Mdino zdaj dol. Med razglašanjem je gospa požokala (po rami potapkala) tudi Nežo, ki je sedela pred njo in je med potjo spala (le do takrat, saj se je, tako kot Neja, ki je prav tako spala, zaradi glasnega kričanja nekoliko prestrašila in kar skočila v zrak). Zbujena je vsa zmedena gledala, kaj se dogaja, saj je mislila, da kriči Klara, da je že njihova postaja. Po smeri je spraševala tudi Klaro (hotela vedeti, če rabi pomagati tudi nam), ta pa ji je na pametnem telefonu (tudi gospa je imela svojega) pokazala Google Maps. Nad tem je bila zelo očarana in verjetno, če bi se peljali malo dlje, bi ji morala Klara pokazati vse možne funkcije, ki je premore ta aplikacija.
Do katakomb smo morale malo pešačiti. Na poti smo se sprehodile mimo stranišča, kjer smo se malo oddahnile (odstranile odvečno tekočino), nato pa nam je prijazen gospod, ki je prodajal veliko različnih malteških sladic, vsaki na roko stresel malo zmlete karamele z lešniki (prej je to bila karamelna tablica). Malo pred našim ciljem smo na šolskem igrišču srečale še Hulka, ki se je ravno na nekoga jezil.
Stopile smo v muzej in že skoraj kupile vstopnice, ko nam je prijazna prodajalka razložila, da so katakombe katere si hočemo ogledati nekoliko bolj naprej. Katakombe svetega Pavla (te so tiste prave) so del velikega pokopališča, ki se je nekoč nahajalo zunaj obzidja starodavnega rimskega mesta Melita (danes okolica Mdine). To je obsegal tudi katakombe svete Agate, svetega Katalda, svetega Avguština in mnoge druge, a smo si zaradi pomankanja časa ogledale le katakombe svetega Pavla. Pred ogledom le teh, smo si ogledale manjši muzej z razstavnimi eksponati, katere so našli na točno tistem mestu.
Najpogostejši način kremiranja (upepelitve) v tistem času je bil tako imenovani rogus. Človeka so dali na oltarju podobno leseno strukturo in ga sežgali. Bogatejši so seveda imeli pod sabo večje in mogočnejše grmade. Žerjavico so bližnji najprej pogasili z vinom in vodo, za tem pa še prepojili s kombinacijo mleka in vina. Šele takrat so jo osušili na posebni krpi in jo dali v žaro (pri revnejših ljudeh so bili uporabljeni tudi kuhinjski lonci, pokriti s krožnikom). Ker je med samim postopkom seveda zelo smrdelo, so v ogenj dodajali čim več raznih dišav, da so vonj kolikor se da omilili.
V tistem času so pogosto umirali tudi dojenčki, katere so pokopali v amforah. Poleg tega načina so bili lahko ljudje pokopani tudi v krsti ali oviti v laneno mrtvaško tančico.
Pogrebi bogatejših posameznikov so največkrat vključevali tudi nagrobne govore (laudatio funebris). V njih so bili omenjeni vsi dosežki in dobra dela, ki jih je storil pokojni. Govor je lahko vodil tudi duhovnik, ki je nad umrlim nekajkrat zmolil. Rahlo smešno se nam je zdelo dejstvo, da so za ta čas najeli ženske, da so tam objokovale in žalovale za to osebo. Poleg tega, je bila njihova vloga tudi to, da so zapele posebno pogrebno pesem, imenovano naenia. V običaju je bilo, da so s svojo oporoko ti posamezniki osvobodili tudi nekaj svojih sužnjev (število in njihova starost je bilo določeno še v času Rimskega cesarstva), ki so kasneje sodelovali v procesiji (na glavi so morali imeti špičaste klobučke). V zameno za njihovo svobodo, so morali v nadaljnje le skrbeti za grob in ga urejati. Tudi pantomimik je bil velikokrat vključen. Nosil je masko umrlega (naredili so jo po njegovem obrazu takoj po smrti) in velikokrat posnemal tudi nekatere izmed njegovih karakteristik.
Za ogledom muzeja je sledil ogled samih katakomb. V njih so bile grobnice različnih oblik. Izbira le te je bila odvisna predvsem od statusa posameznika (kako bogat je bil, vplivala pa je tudi njegova vera). Ko smo si ogledale prvo, smo mislile da je to to, a smo k sreči zagledale čez cesto še nadaljnjih "par". Vse skupaj je bilo kar 23 katakomb in pri vsaki izmed njih, smo morale prehoditi vsaj 10 stopnic, da smo prišle do samih grobnic. Nekatere katakombe so bile pravi labirint, spet druge pa so vsebovale le deset ali manj grobov, tako da si se tako rečeno le sprehodil po stopnicah navzdol in nato nazaj gor. V večini je bila minimalna višina okoli 160cm, kar je za Nejo in Nežo pomenilo kar nekaj sklanjanja (Klara je imela tukaj srečo).
Ker je bilo v katakombah veliko več hodnikov kot le teh za ograjo, sta si Neža in Neja pogledali tudi nekaj izmed teh, ki sicer niso del ogleda (ups... ni bilo kamer... vsaj me jih nismo videle). Spodaj prilagamo nekaj slikic, na eni izmed njih pa lahko na tleh vidite tudi večjo okroglo vdolbino, na podlagi česar smo me določile, da so imeli zelo radi pico, saj se je ta vdolbina kar nekajkrat ponavljala.
Vemo, da slikice katakomb niso kaj preveč zanimive, zato prilagamo slikico metuljčka na grmu pred katakombami.
Ker smo bile tako ali tako v okolici Mdine, smo se odločile, da odidemo v tisto našo predrago trgovinico. Vse smo si kupile kar nekaj spominkov, točno kaj pa bo ostala skrivnost.
Sprehodile smo se čez cesto v park pred Mdinskim obzidjem, kjer sta se Neža in Neja odločili posneti nekaj fotografij. Klara pa ju je medtem počakala na klopci ob sončnem zahodu (vmes se je premaknila drugam in sta jo morali Neja in Neža iskati), ko so nastajale še zadnje slikice. Rezultate lahko vidite spodaj.
Tokrat na avtobus do doma nismo rabile čakati, saj je ta pripeljal ravno, ko smo prispele na postajo. Ker niso dovolj klime, ki puščajo in vrata, ki razpadajo, smo dobile avtobus, ki enega izmed oken sploh ni imel. Na avtobus je na postaji čakalo že ogromno ljudi. Ker nismo hotele stati, smo se poskusile prebiti do začetka vrste, še preden bi avtobus odprl svoja vrata. Naša misija ni bila uspešna in smo morale vse stati. Na eni izmed naslednjih postaj (še niti na desetini poti do našega cilja), je šlo nekaj ljudi z avtobusa in se je Klara lahko usedla. Ker jih je še več prišlo kot odšlo, sta se mogli Neja in Neža premakniti po stopnicah navzgor bližje zadnjemu delu avtobusa. Sedaj so bili ljudje že res kot sardelice v škatli. Moramo omeniti, da je imela Neža dejansko priložnost se usesti. Nek moški na levi strani (zapomnite si ga) ji je ponudil, da se usede, a tega ni sprejela (ne vemo zakaj). Ko je to povedala Neji, jo je ta samo gledala z debelimi očmi in zmajevala z glavo. Na desni strani je bil drug moški, ki je imel obrito desno obrv, in je ves čas pogledoval nazaj. Če se vozite s trolami po Ljubljani, veste, da je ob polnem avtobus težko najti mesto, da se primeš. Tudi tukaj je tako. Neja se je držala za drogove na obeh straneh Neže in je zgledalo kot da je ta v Nejinem objemu. Zgledali sta kot scena iz Titanika. Prednost tega je, da bi v primeru Nežinega padca Neja lahko delovala kot nek povšter. To bi bilo, če bi padla nazaj, v nasprotnem primeru pa bi se z zobmi zaletela v moškega pred njo, kar se je tudi skoraj zgodilo. Med tem časom sta se sprostili še dve mesti, kamor bi se Neža lahko usedla. Prvič tega ni storila, ker je nek drug moški do tja skorajda ne šprintal, v drugem primeru pa je bil razlog spet neznan. Med tem, ko sta tam stali, sta hoteli slikati prej omenjeno manjkajoče okno in pri tem skoraj obe padli. Fotografirati sta hoteli tudi zvonček na oknu (narejen je bil z barvami za steklo, a je izgledal kot, da bi ga narisal 5 letni otrok in pobarval tri letni otrok... na kratko res slabo), a jima tega ni uspelo. Na avtobus je med tem prihajalo še in še ljudi. Ko je bilo že tako polno, da se nisi mogel prestaviti niti centimetra več, se je začel šofer jeziti na ljudi, da naj se umaknejo (verjemite to res ni bilo mogoče). To nam je bilo zanimivo, saj se v Ljubljani noben voznik ne bi tako potrudil, tam se niti ne ustavi in pelje naravnost mimo tebe (v primeru, da je avtobus že polen). Neja in Neža sta ocenili, da bi bila edina možnost, da se ugodi šoferjevi zahtevi ta, da se ljudje usedejo drugim v naročje. Razmišljali sta h komu bi se v takem primeru usedli oni in prišli do rešitve, da bi se obe usedli h Klari v naročje, vsaka na eno nogo (samo, da vas spomnimo, do tega časa je Klara že nekje 15 minut sedela). Do trenutka, ko se je spet sprostilo eno mesto, sta stoječi posameznici samo upali, da ne bo moral iti z avtobusa kdo iz zadnjega konca (to bi pomenilo, da bi se morali vsi stisniti h robu ozkega hodnika in po možnosti bi se ravno katera izmed njiju pri tem zvrnila k nekomu v naročje). Priložnost je tokrat pograbila Neja. Ob sedenju je čutila veliko olajšanje. Kmalu je do sedeža prišla tudi Neža. Se še spomnite moškega, za katerega smo rekle, da si ga zapomnite? No, na koncu je pristala ravno na tem stolu. Neja jo je opazovala iz stola nekaj vrst za njo in ji ni bilo jasno zakaj se smeji, dokler ji ni kasneje povedala tega (da bi lahko točno na tem stolu enkrat že sedela). Slika manjkajočega okna, katero vidite spodaj, je bila ponovno posneta s strani Neje medtem, ko je sedela (hotela je, da bo slika malo bolj kvalitetna kot prejšnja). Tisti moški s pobrito obrvjo, je še kar naprej gledal nazaj in Nejo je že bilo, da bi začela strmeti nazaj dokler ne bi nehal. Počasi se je naša vožnja bližala koncu in smo se cele izmučene od stanja (razen Klare) odpravile do stanovanja.
Po prihodu domov so se že vsem cedile sline, saj smo imele v načrtu peko palačink. Neža je naredila maso, Klara pa poskusila speči prvo palačinko. Zaradi zelo nenavadne ponve so se palačinke spremenile v šmoren dno ponve pa je bilo vedno bolj in bolj rjavo. Neža je poskusila z več masla, a so se palačinke še zmerom prijemale na ponev. Skupaj sta poskusili peči še v drugih posodah, a so se na vsaki prijemale (rezultat eksperimentiranja je bila le večja gora posode za oprati). Že smo se najedle šmorna, ko je Neži uspela prava pravcata palačinka (vse smo uspehu zaploskale). Ker je šlo že kar nekaj mase za naš šmoren, je Neži uspelo narediti ravno 7 palačink, za vsako dve in ena nagradna za kuharico Nežo. Seveda je medtem Neja pisala blog, saj kot ste verjetno že prebrali so bili prejšnji blogi zelo obsežni. Ko smo vse pridno pojedle smo se s polnimi želodčki zadovoljne odpravile spat (seveda po končanem blogu).
Kot vsako jutro, smo tudi danes na hitro nekaj malega pojedle in se podvizale proti zavetišču. Ker vsako jutro, znova in znova podaljšujemo do zadnje minute, se moramo hitro obleči v delovna oblačila, ki imajo po celem tednu že cel preplet vonjav, vonj pa je na prazen želodec še toliko hujši, zato je zajtrk skoraj da ne obvezen. V zavetišču je sledilo čiščenje boksov (tako kot vse dni so sedaj), poleg nas pa sta bili še dve prostovoljki. Medtem, ko je vsaka izmed nas čistila svoj boks, sta bili onidve v enem, a vsaka pomoč pride prav. Iz postelj damo vse kar je umazano (od raznih puloverjev do oblekic, kar ljudje donirajo) v koš za smeti, ta pa se hitro napolni, zato ga je treba stalno "vozit" (bolj vleči, ker nima koles) praznit. Tokrat sta bila tam celo dva koša, oba pa sta se zelo hitro polnila. Da njima (prostovoljkama) le ne bi bilo treba izprazniti kante, sta izmenično polnili najprej enega, ko pa je bil ta že precej poln še drugega. Na koncu sta kanti odšli izpraznit Klara in Neja, naslednjo rundo pa Neža. Danes nam je družbo delal še nov kužek, ki je bil v boksu, ker bo kmalu posvojen. Sicer malo plašen (vsaj na začetku), se je po nekaj potrpežljivih minutah že malo bolj približal. Neja se je odločila z njim preživeti še malo več časa, da se navadi ljudi. Njej se je pustil božati bolj kot prej Neži, saj je imel Nejo raje... Res je bil lep, zato ni čudno, da je tako hitro našel svoj dom.
Z odtisi tačk po naših oblekah in rokah smo se vrnile v stanovanje, kjer smo si, kot je že v naši rutini, privoščile topel tuš. Danes smo si za kosilo spekle krompir (prvič uporabile pečico), ker pa nismo imele nobenega mesa razen salame, smo si jo za zraven popekle v ponvi. Po kosilu sta si Neja in Neža privoščili osvežitev v morju (po dolgem času), Klara pa se je med tem časom malo posončila in iz mivke naredila miniaturen kipec dojenčka. Kljub temu, da je hoja v vodo trajala kar nekaj časa, je bila temperatura morja res prijetna. Neža in Neja sta najprej nekaj krogov zaplavali, potem pa sta se v vodi ob obali še malo posončile tudi one. Klaro sta prosili, da naredi nekaj slikic, a se ji ni dalo ustati (rezultati malo bolj spodaj). Ko sta prišli iz vode, je Neža stopila na nek kupček in upala, da ni to kar misli, da je. Ko je videla, da kipca ni več nikjer, je le tiho stopila malo na stran, da ne bi izpadla sumljiva. Ko je Klara vprašala po dojenčku, ji je Neža povedala, da ga je prej pohodil moški, ki je šel mimo (pssst, ne povejte Klari...).
Ko smo se naužile poslušanja valov in namakanja nogic, smo se odpravile nazaj v stanovanje in na hitro sprale slano vodo s sebe. Pripravile smo si stvari, katere bomo rabile, saj smo imele za današnji dan v planu obisk Vallette, z namenom nakupa spominkov. Ker smi imele namen obiskati tudi pralnico, smo v vrečo za smeti nepredušno zaprle tudi naše delovne obleke, v drugo vrečo pa še ostale obleke (nismo hotele mešati vonjav). Med čakanjem na 82-ko nas je spreletela misel, da je danes četrtek, dan, ko nam poteče naša tedenska vozovnica. Z upanjem, da bo vsaj za tokrat še odobrilo kartico, smo odšle na avtobus, a takoj, ko smo prislonile kartico, le te ni sprejelo. Vse tri smo poskusile in se pred voznikom delale malo nevedne, na koncu pa smo vozovnice plačale, saj nam ni preostalo ničesar drugega. Na avtobusu je Neja posnela nekaj "golden hour" slikic.
Tako je bila naša prva postaja prodajalna, kjer smo si kupile nove vozovnice. Klara je takoj pojasnila, da je zdaj kartica zlata (tako kot prva), prejšnja pa srebrna. Zakaj je barva tako pomembna, boste videli v nadaljevanju. V Valletti smo preiskale vse možne trgovinice s spominki in nekaj lepih tudi kupile. Ena izmed trgovinic je imela prav posebej ozke "ulice", ker pa smo s seboj imele še dve dodatni vreči (z oblekami) je bilo sprehajanje po trgovinici še toliko težje. Na koncu se nam je le uspelo prebiti po vseh "ulicah", ne da bi kaj razbile (čutile smo veliko olajšanje). Ker smo zdaj vse polnoletne (tudi Neja), lahko z vami podelimo to kar smo našle v eni izmed trgovinic. Ob besedni igri smo se malo nasmejale, otrok v nas pa se je spraševal kako lahko to narediš (ne moremo zanikati, da ni domiselno in zabavno).
Ne smemo pozabiti še slikice Neže in Klare (manjši "kipec" za manjšo osebo).
Kaj hitro so se trgovinice (vsaj tiste, ki niso bile na glavni ulici) začele zapirati, zato smo se z avtobusom odpeljale do Spara, ki je bil ne daleč stran. Čeprav smo rabile premagati le malo kilometrine, je bila naša pot kar dolga.
Pred vstopom na avtobus je Klara večkrat ponovila, da je srebrna kartica prava. Ker sva z Nejo mislili, da naju hoče zmesti (stari sva pospravili v denarnico), sva se ji le smejali, a Klara je mislila čisto resno. Ko ji je kartico zavrnilo, naju je zmedeno pogledala ter na koncu le dala tapravo. Še nekaj minut po prihodu na avtobus ji ni bilo nič jasno, nama pa je bilo vse skupaj neizmerno smešno, saj je bila Klara tista, ki nama je razlagala zaporedje barv, kako si sledijo kartice.
V sparu smo nakupile nujno potrebne stvari, tako pa še celo pot nazaj do Vallette prenašale mleko in vodo (ni bilo tako lahko). Med čakanjem na avtobus so policisti na drugi strani ceste ustavljali avtomobile, a se nobeni izmed nas ni sanjalo kaj bi lahko bilo. Vse skupaj je zgledalo kot prizor iz kriminalističnega filma.
Naša naslednja in tudi zadnja postaja je bila pralnica. Ker pralni in sušilni stroji sprejemajo le kovance za en evro, smo morale nekaj denarja zmenjati. V pralnici imajo za ta namen prav poseben avtomat. Na sliki izgleda rahlo zlobno. Izgleda kot, da samo čaka na tvoj denar in nate, da te uniči (I will destroy you, muahahaha). Kljub izgledu, nam je vseeno dal naše kovančke.
Obleke smo dale prati v dva ločena stroja (delovne seveda posebej), nato pa izbrale program very dirty, saj so naše obleke to res potrebovale. Preden smo stroj prižgale, smo prebrale še opozorilo, ki se nahaja zraven vrat. Opozarja te, da "ne smeš prati živali" (recimo temu, da je to naša interpretacija).
Malo za tem, ko se je boben v stroju začel obračati, je Neja ugotovil, da se nekaj čudno premika. Neža ali Klara, ena izmed njiju, je dala v stroj prati Nejino vrečo, katere ročaj se je priprl med vrata. Ta se je nekaj časa zavijala, nato odvijala, spet zavijala in to se je ponavljalo vse dokler se naposled le ni izmuznila močnemu prijemu vrat.
Sledilo je še sušenje, ker pa že na začetku nismo izbrale daljšega programa smo morale čas podaljševati, saj po prvi rundi (6 minut) obleke še niso bile suhe. Med ponovnim in ponovnim čakanjem, si je Neža na drugem avtomatu vzela še kavo, Neja pa je naredila nekaj slikic.
Suhe, dišeče obleke (malo bolj oprane, kot v naši domači pralnici) smo zložile in se odpravile proti stanovanju, do tja pa nas je ločila le še ena pot z avtobusom. Na poti nas je tokrat pozdravil Gospod Kostko (Mr. Bones).
Nek moški je igral na kitaro in je morala Nejo posneti še to, da v blogu slučajno ne bo premalo slik in videov.
Kaj kmalu smo ugotovile, da avtobus številka 82 ne pelje več, zato smo se odločile iti na 91, ki pelje do vasi blizu nas, Marsaxlokk. Izstopile smo ob obali, nato pa nadaljevale pot, tako kot nam jo je zarisal Google maps. Izkazalo se je, da tej poti ne moremo zaupati (malo smo zašle), zato smo se vrnile do postaje in do stanovanja pešačile ob obali. Sledil je le še topel tuš, nato pa smo hitro zaspale.
Lahko noč.
Danes je bilo, kot vsak dan do sedaj, jutro namenjeno čiščenju skupnih pasjih prostorov in boksov. Drama se je dogajala le pri odnašanju manjših kant z umazanimi cunjami, saj se ne eni ne drugi ne ljubi prekiniti čiščenje boksa samo zato, da odnese smeti (kanto gledamo le od daleč in upamo, da jo bo odnesel eden izmed ostalih prostovoljcev). Drugi razlog je, da je kanta že sama po sebi dokaj težka, ko pa je do vrha polna z deloma mokrimi (polulanimi in pokakanimi) cunjami, se ta teža seveda močno poveča. Tretji razlog pa je to, da ta kanta za smeti nima koles in tudi del njenih tal je zlomljen (obrabljen od vlečenja) in samo čakamo, da se bo ob enem udarcu odlomil. Podenj pa seveda ob tolikšni uporabi ne more biti raven. Ta je pod kotom 45° (mogoče tudi več), kar matematično kot pa tudi praktično močno pripomore pri vlačenju kante po stopnicah, tako gor kot tudi dol (sliši se malenkost manj bum-bum-bum po stopnicah). Klara in Neža sta to morali storiti dvakrat, kar pomeni, da sta imele še dodatno telovadbo, za razliko od Neje, ki ta dan ni niti enkrat odpeljala kante za smeti (ajajaj... bojo manjše mišice). Po končanem delu, smo se odpravile domov in psi so še dolgo gledali za nami in že komaj čakali, da pridemo nazaj naslednji dan.
Po prihodu domov in hitremu (temeljitem) tuširanju je Neža pripravila kosilo. Klara je dobila nekoliko manj slastno različico kosila in sicer špagete s smetano za kuhanje. Za Nežo in Nejo pa je bilo to premalo okusov in je Neža skuhala sirovo omako. Naredila ga je iz skupinskega sira (trije okusi sira skupaj zlepljeni v enega). S tem ni mišljeno, da si sir delimo z neko skupino, le Klara ga je tako poimenovala. Eden izmed njih je izgledal, kot da bi bil plesniv, a je Neža po pokušanju povedla, da so zelena stvar na sredini najverjetneje zelišča.
Na današnji ogled smo že komaj čakale, saj je bil na vrsti obisk manjšega živalskega vrta L-Arka ta´Noe. Po kosilu, smo se, tako kot po navadi, hitro odpravile in se vkrcale na avtobus. V zadnjih dneh se je kar pogosto zgodilo, da je puščala klima in današnji dan ni bil nobena izjema. Malo za nami sta na avtobus prišli tudi dve punci, ki sta se usedli ravno na tista dva stola, kamor je kapljalo. Ker sta tam še kar sedeli in imeli že mokre kapuce, smo jima hotele kaj reči, a sta takrat ravno opazili in se presedli. Kmalu za tem smo zunaj opazile še skiro, ki je najverjetneje takrat molil (verjetno se je neka oseba reinkarnirala v skiro, saj lahko še zdaj na steni vidite obris njene sence).
Od avtobusne postaje do zoo-ja smo imele približno 20 minut hoje. Na začetku naše poti smo za vogalom zagledale pralnico in se spomnile, da delovnih oblačil še zmeraj nismo oprale in bi bil počasi že čas, da to storimo. Prečkale smo cesto in naletele na merilec hitrosti, ki ni meril le hitrosti avtomobilov, ampak tudi hitrost mimoidočih. Neja je želela poskusiti, kako hitro lahko hodi. Tako je počasi zatekla (začela hitro hoditi) in merilec je dejansko pokazal 8 km/h. Takoj zraven so bile lepe rožice, ki so Nejo popolnoma prevzele. Barve so se prelivale iz rumene v rdečo, druge pa so bile vijolične. Slikala jih je še med tem, ko sta bili Neža in Klara že kar daleč naprej in je mogla za njima priteči. Med tem je izgledala kot telebajsek.
Medtem, ko smo hodile smo ob cesti zagledale prometni znak, ki opozarja na konje z jezdeci. Neža se je zmotila in ga poimenovala: "Konjiček, ki jaha konja". V daljavi, med polji mimo katerih smo se sprehajale, smo opazile ograjen prostor z zelo visoko črno ograjo. Postavile smo več hipotez. Lahko bi bil to živalski vrt, saj smo imele vse dosti nizka pričakovanja glede izgleda (pozna se razlika, da je Malta malo bolj oddaljena od ostale Evrope). Neja je pripomnila, da je izgledalo kot prostor iz filma The Hunger Games (ljudje znotraj visokih zidov, se borijo za svoje življenje... upale, da ne bomo me naslednje)...
Ker nismo bile prepričane, kaj bi lahko bilo, smo se najprej osredotočil na samo pot do živalskega vrta. Izkazalo se je, da tisto ni bil živalski vrt (nikoli nismo izvedele, kaj se skriva za zidovi), saj smo kmalu opazile veliko parkirišče s prav posebnim napisom, ki je pravil, da parkiraš na lastno odgovornost (le kakšna nevarnost preži iz ozadja?).
Preden smo vstopile, smo morale vse še hitro skočiti na stranišče. Ker je bil zadnjič na trajektu sebek med čakanjem Klare, smo morale danes to spremeniti in tako naredile sebek med čakanjem Neže.
Sam vhod v L-arka ta´Noe in restavracija pred njim sta bila lepo urejena z drevesi v okolici, kar se je kar hitro spremenilo. Boste vse izvedeli v nadaljevanju. Odšle smo kupit karte in vrečko arašidov, da bomo z njimi nahranile živalice. Sprva smo šle mimo manjše kletke zgrajene v obliki paviljona v kateri sta bili dve sovi. Izgledali sta kot bi bila dva robota prekrita s perjem. Njuni gibi z glavo kot pa tudi z očmi so se ponavljali skorajda v istih presledkih. Zdelo se nam je, da morata biti pod velikim stresom ali pa smo ju le zmotile pri dnevnem spancu. Verjetno je bilo tisto druga, saj nas je ena izmed njih gledala nekoliko grdo.
Sprehodile smo se po potki do naslednje kletke in srečale kokoške, ki so bile prosto spuščene (vsaj one so imele dovolj prostora), da jih obiskovalci nahranijo z arašidi. Vsaki kokoši smo dale po en arašid, Neja pa je hotela enega dati tudi petelinu, a ga ta kar ni videl tudi, če ga je imel direktno med nogami. Na koncu je bil tako počasen, da mu ga je ena izmed putk sunila izmed nog. Kletka, ki je sledila, je bila verjetno edina, ki je bila, na podlagi števila živali, dovolj prostorna. V njej smo takoj opazile mlado levinjo, ki je ležala na soncu in dremala.
Naslednja postaja so bili tigri. Imeli so kar veliko kletko, a definitivno premajhno za 5 tigrov, ki so na srečo vsaj uživali v družbi drug drugega. Imeli so veliko strukturo zgrajeno iz kamnov, iz katerih je tekel majhen slap, spodaj pa je bil bazen. Do naslednje ograde so nam še vedno sledile kokoške, ki so upale na kakšen arašid (nismo jim ga dale, saj smo jih hotele nekaj pustiti še za ostale živali).
Prispele smo do ograde z zebro Jimmy. Bil je zelo prijazen in se je pustil božati, tako da smo se vse prvič dotaknile zebre. Občutek je enak kot bi božal konja. Razlika je bila le v tem, da je bil naš Jimmy nekoliko bolj umazan (verjetno zaradi razmer). Verjetno si bi predstavljali, da je bil v veliki travnati ogradi, a se motite. Imel je ravno toliko prostora, da se je lahko malo premikal (sam pesek brez kančka trave). Njegovo zavetje je bilo iz treh strani zaprto, četrta stran pa je imela le luknjo za vrata in dve okni. Poleg vsega je imel še nekoliko predolga kopita. Seveda smo se morale z njim še poslikati, na eni sliki pa zglede kot, da ima prav velike obline.
Malo naprej so imeli tudi pava in dve pavinji. Vsi so bili prestrašeni in tudi oni so živeli v premajhni ogradi. Pav sploh ni imel repa, a so lahko vsaj normalno pojedli olupljene polovice arašidov.
V naslednji ograd so imeli tudi dva črna panterja. Eden je bil v majhni betonski hišici, drug pa je lenobno poležaval na soncu. Tukaj je bila verjetno kletka še najmanjša. V naravi veste, da se panterji svobodno sprehajajo naokoli, živijo pa tudi v okolici z veliko drevesi. Tukaj še sence nista imela. Na podlagi tega smo res ugotovile, kako dobro za živali skrbijo v našem Ljubljanskem živalskem vrtu. Na spodnji sliki lahko vidite velikost ograde (kar je pod obkroženim delom, so že kletke ostalih živali).
V sosednjih ogradah malo nižje sta bila še dva jaguarja ter dva tigra. Kot ste že verjetno ugotovili, so imeli vsi izmed njih prav tako mnogo premajhne kletke, seveda brez kakršnegakoli zelenja (imeli so vsaj neko zavetje). Tigra sta imela v spodnjem delu le malo sena (verjetno vam ni treba ravno posebej razlagati, da običajno ne živijo na senu). eden izmed njiju se je ves čas le sprehajal levo in desno po teh nekaj metrih prostora kar ga je imel (to obnašanje kaže na to, da je žival pod stresom).
.jpg)
Naš preostanek arašidov, smo dale še ovcam in kozam, ki so bile v sosednjih ogradah. Ugotovile smo, da so očitno moški predstavniki vrst pač na splošno bolj počasni, ker je Neža na vsak način hotela dati arašid ovnu, a so ga vedno prej dobile ovce. V naslednji ogradi so bile še srnice in nekaj srnjakov. Ker smo hotele nahraniti tudi njih, a nam je zmanjkalo arašidov (vmes je bilo tudi kar nekaj črvivih), je Neja šla po novo vrečko, zraven pa vzela še dodatno vrečko posušenih banan. Vmes so si svoj obrok hotele izboriti tudi glasne goske in nekaj kokoši.
Pri treh alpakah se nismo ustavile kaj predolgo, saj so znane po tem, da pljuvajo in nismo hotele biti njihove naslednje tarče. Ena izmed njih je izgledala bolj čudno oziroma slabotno. Ne bomo preveč komentirale, saj obstaja opcija, da so jo dobili iz kje drugje in zdaj skrbijo zanjo. Kako je izgledala pa si lahko pogledate sami.
Šle smo še mimo lame, konja in oslička s posebno frizuro. Nekaj banan smo dale tudi kravici in rjavkastemu bikcu (kravici iz rok, bikcu pa raje ne). Še zadnji je bil noj. Presenečene smo bile nad velikostjo njegovih nog (če te to brcne...). Neža in Neja sta mu arašide le metale, Klara pa se je kar opogumila in mu banano dala iz roke. Vse smo z njim naredile še slikico ali dve.
Ogledale smo si še papige, ki so bile zopet v premajhnih kletkah. Imeli so eno nimfo, nekaj agapornisov (rod skupine papig) in dve rumeni ari.
Na hitro smo se sprehodile še do levinje, ki je sledila Neži, ko je tekla ob kletki. Bilo ju je zelo lepo gledati, a smo po krajšem razmisleku ugotovile, da tega ni počela iz veselja, ampak, ker je sledila plenu (hec).
Ker med besedilo nismo mogle vključiti vseh slikic jih dodajamo nekaj še sem.
Vračale smo se proti domu, ko nam je pogled spet ušel proti ograjenemu prostoru. Neža je predlagala še tretjo hipotezo oz. drugo, saj smo eno že ovrgle. Rekla je, da bi lahko bil nogometni fuzbal (ni tiskarska napaka). Po krajšem pogovoru smo sklenile, da je Nejin predlog, da je to isto kot v filmu, najverjetnejši Na poti naprej preden smo prispele na postajo nas je z balkona pozdravil še lep kuža.
Vzele smo si tri tortice, in sicer Banoffee, White chocolate cheesecake in čokoladno trtico z jabolki. Kot vsakič do zdaj na Malti, so tudi tukaj za postrežbo treh kosov torte (morali so jih le vzeti iz vitrine) in kozarca jabolčnega soka s plastenko vode rabili več kot 30 minut. Že ko smo se hotele vstati in samo oditi, nam je natakar postregel. Med vsemi nam je bila najboljša Banoffee tortica, saj so se okusi banane in karamele sladkobno prepletali skupaj s čokoladnim biskvitom v popolno celoto.
Vse utrujene, a site, smo se na koncu pripeljale domov. Tokrat nas je Božiček obiskal že drugič.
Neja in Neža sta šli celi zagnani v kuhinjo, da napišeta bloge, a se je včerajšnji scenarij ponovil, s to razliko, da je danes Klari uspelo narediti tudi fotografijo.
Tal papa in pot domov Od prejšnjega dne nismo šle nič spat, saj smo morale še dokonca spakirati in pospraviti stanovanje. Ob treh nas je pob...
