Sladke sanje in obisk Božička
Danes smo za razliko od drugih dni zajtrkovale v kuhinji, saj nas je naša predraga (ni sarkazem, super smo se imele med našim kratkim skupnim časom) profesorica včeraj zapustila. In da ne boste mislili, da v kuhinji nismo smele jesti, ne, le pretehtale smo, da ne zmoremo tako po tiho jesti, da je ne bi vmes zbudile (kako prijazno od nas). Na hitro smo pojedle kruh z zeliščnim namazom in salamo (končno smo spremenile meni - dodatek mesa) in se hitro odpravile. Ker se nam nikoli ne uspe odpraviti pravočasno, smo tudi tokrat "pešačile" oziroma verjetno nam ni treba posebej poudarjati, da smo tekle. Klari se ni ljubilo pospešiti tempa, zato sta jo Neja in Neža glasno spodbujali, a vselej na koncu obupali še onidve. Med hitenjem smo videle, kako avtobusi kar drug za drugim peljejo mimo nas, a zagotovo, če bi ga čakale, ta ne bi prišel. Na poti do zavetišča smo slišale kar nekajkrat pokanje (kot smo že povedale je sezona lova), a smo se tega že kar navadile, za razliko od prvih dni, ko smo vedno pogledale gor kje naj bi počilo in se šele na to spomnile, da to ni preveč dobra ideja.
Dan v zavetišču je potekal približno tako, kot vsak pred tem. Sčistile smo bokse, ker pa je poleg nas bilo še kar nekaj pomagačev, smo s tem opravili zelo hitro. Rosalind, glavna v zavetišču, je za Nejo in Nežo poiskala novo delo, Klara pa je ta čas še do konca zglancala hodnik. Kot novo delo seveda mislimo čiščenje drugega prostora. Na koncu sta Neža in Neja pomile še kuhinjo, kopalnico in garderobo. Medtem ko sta čistile še zadnje detajle, je kar na enkrat mimo Nejinih nog švignil eden izmed psov. Neja je hitro zaprla vrata (medtem skoraj padla na mokrih tleh), katera je ena izmed dveh prostovoljk pustila očitno odprta (na podlagi kriterijev za našo šolsko prakso, sta bili obe neprimerno urejene, natančneje, dolgi nohti, zlata ura, športni moderc, spuščeni lasje, nakit...). K sreči je celotno zavetišče obdano z zidom in dodatnimi ogradami znotraj njega, tako da pes ni nikamor mogel pobegniti. Ena od oskrbnic je nesla psa nazaj v glavni prostor, me pa smo rahlo šokirane nad dogodkom počistile do konca. Klara je ta čas naredila še nekaj slikic psov, nato pa sta ji družbo prišli delat še Neža in Neja. Nekaj časa smo tako prebile v družbi psov in Francozinj. Za ta dan še ni bilo dovolj šokantnih dogodkov. Med opazovanjem psov nam je v oči padel prav poseben posameznik, ki je lulal v vedro z vodo in sicer v točno tisto, s katerega pijejo vsi psi. Po vrh vsega pa je dejanje opravil čisto na skrivaj (ves čas je gledal okoli, da ga kdo ne bi zasačil). Po navadi je prostor vedno polen psov, takrat pa je kar na enkrat nastala čudna tišina. Za Francozinje je bil to prvi in edini dan dela v tem zavetišču in po njihovem pripovedovanju niso bile najbolj navdušene, saj so pri prejšnjem delu bolj kot ne samo hranile pse. Danes je za opis na vrsti Casper, racak z ukrivljeni nogami. Lahko rečemo, da je eden izmed prijaznejših psov. Med čiščenjem vedno pride v enega izmed naših boks in se uleže v posteljo, me pa ga čohamo po glavi.
Delo se je tako za nas končalo in z željo po toplem tušu smo se hitro odpravile proti stanovanju. Po prihodu smo se najprej stuširale, nato pa pojedle še malo kruha z namazom in hrenovke. Sprva smo načrtovale, da si bomo kuhale okusne jedi, a smo že po nekaj dnevih obupale, tako da zdaj bolj kot ne živimo od tortelinov, špagetov, kruha in namaza, ne smemo pa pozabiti še jogurtkov in rogljičkov. Po "kosilu" smo se malo ulegle in kmalu ugotovile, da potrebujemo dopoldanski počitek (prelevil se je v popoldanskega), v kar so nas prisilile tudi naše težke veke. Še pred tem pa smo popisale, koliko denarja smo porabile do današnjega dne. Sešteti znesek nas je kar presenetil, saj se nam ni zdelo, da smo toliko zapravljale, ampak očitno so naše denarnice bile preslabo zaprte. Neja je spala dobro urico, medtem ko sta Neža in Klara spanec malo podaljšali (Neža ni mogla preskočiti dobrih sanj). Čeprav nismo imele lepotnega spanca (no ja, bile so nekje tri ure), smo se po kratkem počitku počutile mnogo bolje in polne energije. Za popoldne smo bile zmenjene ob pol petih v zavetišču mačk CSAF, tja pa smo se odpravile z avtobusom. Na poti smo videle moškega v kabrioletu, ki je imel kosmatega sopotnika (Husky).
Od avtobusne postaje smo imele še nekje 5 minut hoje in tako smo se zopet znašle pred čudnimi vrati zavetišča. Po pritisku na zvonec in čudnem pisku smo vstopile in odložile nahrbtnike na obešalnike, nato pa začele z delom. Pomagale smo Petri, res prijazni gospe, ki nam je takoj povedala, da bo vedno poklicala Klaro, ne glede na to katero od nas bo mislila, saj sta ji bili ostali imeni preveč komplicirana. Petra je Nemka in daje čisti vtis cat lady (to je seveda kompliment). Tisti dan je bil njen prvi cilj znebiti se čim več muh, zato smo zamenjale vse svetle, rozaste oziroma pisane brisače in odeje za tiste s temnejšimi toni in ne toliko barvne, saj žive barve privabijo muhe. Klara je nato na kovinske bokse z zobno ščetko nanesla poseben mineralski prašek. Povedala nam je, da s časoma ta prah pride v hitinski oklep muhe in jo tako uniči. Ko smo se znebile večinskega števila muh, smo začele hraniti mačke. Neja pa je medtem šla pomiti posodo (nekoliko manj zanimivo), Neža in Klara pa sta pomagali pri hranjenju (srečnici... by Neja). Za večino mačk smo pripravili mokro hrano kar na pladenj, nato pa se posvetile tistim, ki so morale dobiti zdravila. Gesta, da dobijo mački tudi kuhanega piščanca in surovo mleto meso (ne vsi) se nam je zdela zelo prisrčna. Med tem časom je Klara ugotovila kako odpreti boks, ki ga Petra ni znala in jo s tem čisto navdušila ter osrečila (povedala je, da ji bo to prihranilo veliko časa in živcev). Za tem nas je prosila, da damo drobne tablete na polovičko, saj je ona poskusila s pripomočkom namenjenim za to, a se je tableta le strla na tisoče koščkov. Neža se je ponudila, saj ima že dolgoletne izkušnje z lomljenjem tablet, Neja pa je poskusila s tistim pripomočkom. Medtem ko je Neža na pol dala že kar nekaj tablet, se je Neja še vedno trudila s prvo, tako da ji je Neža izdala svoj skrivni recept ter jo uspešno naučila.
Izvedele smo tudi, da mačkam, ki imajo hipertiroidizem (povečano delovanje ščitnice), kremplji rastejo hitreje. Ker kremplji prehitro rastejo, so ti lomljivi in zadebljeni. Dlaka pri takih mačkah je pogosto neurejena in brez sijaja. Nekatere hipertiroidne mačke pa se lahko tudi neprestano negujejo, kar povzroči alopecijo. Neža in Neja sta mačku z odrezanimi ušesi (imel je rak na ušesih - ploščato celični karcinom) na pordelo mesto nanesli nekakšno kremo z medom. Ušesa se jim odreže, ko je rak odkrit še v zgodnji fazi, in se tako prepreči njegovo nadaljnjo širjenje.
Nato pa sta morali poiskati mačko Tano, ki bi morala dobiti ampulo (antiparazitiki). Ves čas prej se je sprehajala med našimi nogami, nato pa je ni bilo nikjer. Šli sta jo iskat ven, a kar na enkrat je bilo preveč mačk s podobnim vzorcem. Ko sta že mislili, da sta jo našli, sta se ozrli v drugo smer in zagledali potencialno Tano številka 2. Zunaj je že padel mrak, zato je bilo iskanje še toliko bolj oteženo. Z iskanjem sta kmalu odnehali, saj se je zdelo nemogoče najti eno mačko, od mnogih podobnih v mraku (spodaj na sliki ena izmed kandidatk)
V eni izmed kletk je bila mačka s tumorjem na nosu (fibrosarkom), ki je za večerjo dobila kuhanega piščanca, katerega je Neža morala natrgati na manjše koščke. Jedla je iz bolj visoke posode, saj je krvavela iz nosu, medtem ko je jedla pa se je stanje še poslabšalo. Nekaj novega za nas je bil tudi podatek, da nekje po svetu, mačkam, ki imajo tumor na nosu le tega operirajo in jim dajo silikonskega. Smo "googlale" kje bi to bilo, a nismo našle ničesar pametnega. Neža je oranžnemu mačkonu, ki je moral dobiti tableto zaradi težav z dlesnimi to skrila v mleto meso (mesne kroglice), a je bil ta preveč prebrisan in vse pojedel, le tablete ne. Petra mu je le to naposled potisnila v gobček in tako ni imel druge izbire, kot jo pojesti. Na zadnje je ostala le še mačka z mikrosporozo (ringworm), ki je rabila dobiti zdravila. Petra jo je prinesla zavito v odejo, nato pa sta Neja in Neža delo prepustili Klari, no v bistvu je delo opravila Petra. Strto tableto pomešano z vodo je z brizgo dala mački. Zaradi prevelikega občinstva, le ta ni bila pripravljena sodelovati in je ob prvem poskusu kar nekaj vsebine brizge šlo bolj kot ne po njej in boksu, a se je le vdala v usodo in potrpela tisto minutko.
Ob zaključevanju z delom je Petra naštudirala katero okno (drsna vrata, ki so bila okoli in okoli iz treh strani) je lahko odprto in katero ne, da bodo imele dovolj svežega zraka tudi čez noč. Pazila je tudi na to, da ne bi ravno pihalo čez mačje bokse, kjer imajo mačke težave z dihanjem, so prehlajene... Všeč nam je bilo kako je bila pozorna in vse do potankosti premislila.
Po zaključenem delu smo se odpravile proti najbližji avtobusni postaji, kjer smo do prihoda avtobusa posedele na klopci in gledale lušnega kužeta, ki je tekel za moškim na skiroju. Vmes smo morale še enkrat prestopiti na, nam že zelo znano, številko 82 (nanjo hodimo vsak dan vsaj dvakrat). Ker je Neža mislila, da prihaja pravi avtobus, je v zadnjem hipu začela mahati in ustavljati avtobus ter kar poskočila proti vratom (skoraj bi šla noter kar na glavco). Ravno preden se je ustavil, smo ji v smehu povedale, da to ni pravi avtobus (zamešala je 92 z 82, saj je bila pozorna le na zadnjo številko). Še preden se je dokončno ustavil, se je od sramu skrila za klopco, kot da je šofer tam ne bo opazil. Na postaji razen nas ni bilo nikogar drugega, tako da je avtobus le speljal naprej. Po nekaj minutnem smejanju je le pripeljal ustrezen avtobus, s katerim smo se odpeljale do stanovanja.
Na stopnicah nas je pričakalo presenečenje, Klara in Neja sta zagledali Božička, kako po stopnicah nosi vrečo (v njej so bile sveže brisače, katerih smo bile zelo vesele).
Za večerjo smo spet jedle kruh, salamo in zeliščni namaz ter se spravile pisati blog. Ker smo bile že kar nekaj dni v zaostanku smo si postavile cilj, ki pa je bil več kot očitno nedosegljiv. V kuhinji smo se udobno namestile na kavč in posteljo, kjer je prej spala profesorica (vedele smo, da nam bo postelja prišla še prav) in začele s pisanjem. Klara naju je kmalu po začetku pisanja zapustila in si privoščila malo več ur spanca, Neja in Neža pa sta blog pisali in pisali ter zopet pisali, a koncu se nista in nista približevali. Čeprav sta bili obe zelo utrujeni, sta se raje napolnili z energijo, ki sta jo dobili z vsemi možnimi piškoti, bonboni ter tako malenkost lažje nadaljevali s pisanjem. Vmes sta spili še enega čajčka za energijo (njegovo ime je bilo dejansko energize tea). Po tistem sta dobili zagon oziroma kanček energije, da sta s pisanjem lahko nadaljevali. Načeloma bi lahko zdaj blog pisale že kot nov dan, saj s pisanjem nismo končale v istem dnevu kot smo ga začele. Čas je letel mimo in ob vsakem pogledu na uro sva se prijeli za glavo. Ob 4. zjutraj sva objavili drugi blog in se komaj privlekli do postelje, kjer sva negibno obležali.
PS: Naš cilj je bil napisati tri bloge, v kar je bila Neja prepričana, da nam bo uspelo do zadnjega trenutka. Na koncu nam je le uspelo opraviti dve tretjini, tako da lahko rečemo, da nam spet ni šlo tako slabo.
Aja, pa še to, za isti dan (torej sobota) smo imele v planu obiskati otok Gozo... Več pa izveste v naslednjem blogu ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar