Prej petelin v grmovju, zdaj Marija
Če ste prebrali prejšnji blog, veste kaj nas čaka danes. Kljub dobrima dvema urama spanja (Klare sem ne štejemo), smo se morale s težavo vstati, saj smo imele pred sabo kar dolgo pot do otoka Gozo. Po prvotnem planu naj bi odšle malo čez sedem, a Neja in Neža tega še nista bili zmožni. Ta dodatni čas smo si vzele, da pojemo, pred nekaj dnevi, tako imenovani malo drugačen zajtrk (zdaj se spet že ponavlja tretji dan), kruh z namazom. Zraven tega si je Neža naredila rahlo razredčeno kavo, Neja pa je za energijo spila Indigo. Kot nam je zdaj že v navadi smo odšle zadnjo minuto (okoli osmih) ter pot pretekle v spremljavi 123, 223, 323..., da smo držale tempo.
Vožnja do trajekta se je vlekla, saj na avtobusu nismo mogle niti prav zaspati. Poskušale smo, a neuspešno, če pa je že uspelo, te je zbudil trk glave ob okno, ob ostrem ovinku ali luknji v cesti. Na prvi prestop smo čakale na isti postaji, kjer je bila pred nekaj dnevi tista mokra barva. Da ne zaspimo smo malo krožile in se sprehajale. Videle smo eno kočijo in se nam ni zdelo nič posebnega, kmalu za tem pa je prišla še ena in še ena... Kasneje je Klara obrazložila, da jih je verjetno toliko zaradi kasaške dirke, ki jo imajo v prihodnjem tednu (to je videla na oglasu, saj nam zdaj kaže že Malteške oglase). Prav posebna sta bila dva fanta, ki sta iz sebe spuščala prav počasen jiiihaaaa (na spodnji sliki).
Pozorno smo opazovale, da ne zgrešimo našega avtobusa, kar se lahko zgodi zelo hitro (avtobus se ne ustavlja na vsaki postaji, moraš mu pomahati). Med drugo polovico poti smo nad spanjem samo obupale in raje gledale lepe razglede skozi okna avtobusa. Sonce je bilo še zmeraj bolj nizko in smo lahko tako naredile nekaj lepih slikic.
Ker smo bile že spet kar lačne, smo odšle do prvega avtomata. Hotele smo poizkusiti neke nove čokoladne tablice, a Klarine kartice ni in ni sprejelo. Predvidevale smo, da je problem v kartici, a sta Neja in Neža probali tudi s svojima, rezultat pa je bil isti. Nekoliko razočarane smo se sprijaznile z dejstvom, da nam pač ni še namenjeno jesti. Neja je hotela zemljevidek, katerega je imel moški, ki je promoviral Hop on & Hop off bus, a ji ga ta ni hotel dati, saj je bil mnenja, da ga bomo izkoristile in ne bomo kupile kart za dejanski avtobus (imel je prav, ampak bi nam lahko zemljevid vseeno dal). Ker sta bili Klara in Neja na trajektu prvič, smo šle malo naokoli po palubi in se ustavile na čisto sprednjem delu, kjer smo imele lep razgled na morje ter bližajoči se Gozo. Bilo ja ker precej vetrovno, deloma zaradi vožnje, deloma pa zaradi dejstva, da smo bile na bolj odprtem morju. Še dobro, da smo imele vse spete lase, saj bi nas v nasprotnem primeru kasneje čakalo kar dolgo česanje.
Naredile smo še nekaj krogov, da smo lahko videle razgled iz vseh strani in po 25 minutah prispele na Gozo. Ljudje so se seveda nagnetli pred vhodom in smo raje počakale, da se prostor malo sprosti. Prvi vtis na Gozotu je bil mešan, saj trajekt ustavi v nekem manjšem mestu , ki gre v hrib in smo videle le majhno območje. Prva stvar je bila, da splaniramo, kje bomo sploh začele. Neja je razprostrla zemljevid, katerega smo kupile pred nekaj dnevi, ker pa je bil rahlo velik, je zaradi vetra imela kar nekaj težav, da ga obdrži na mestu. Na njem smo obkrožile vse znamenitosti, ki si jih želimo ogledati, med temi so bile večinoma tiste za katere smo imele popuste z našo kartico. Malo smo pregledale avtobusne povezave in se na podlagi tega odločile, da začnemo v Victorii (glavnem mestu).
Še preden smo odšle iz obmorskega mesteca Mgar, smo se sprehodile po hribu navzgor do neke cerkve, katero smo videle že prej s trajekta. Ker ni bilo sence se nam je 10 minutni vzpon zdel še enkrat daljši. Že od daleč smo zagledale nekaj med gromovjem, a tokrat to ni bil petelin, ampak je bil kipec Marije. Nad njim je bil malo višje v skalah še eden malo večji.
Po čudnih stopnicah (strme in rahlo zarasle), smo šle do vhoda v cerkev, a ugotovile, da je zaprt z ograjo. Ker smo hotele narediti vsaj eno lepo slikico, je Neja telefon in roke dala skozi ograjo, da je lahko slikala notrajnost. Od zunaj smo opazovale tudi lepe vitraže na velikih oknih.
Po hitrem postanku smo se odpravile do avtobusne postaje in šle proti Victorii. Med potjo smo ugotovile, da je Gozo, v primerjavi z Malto, nekoliko bolj urejen in zelen (to nam je bilo všeč). Z avtobusa smo izstopile ne daleč od centra. Ker smo bile že od prej lačne, smo z veliko težavo hodile mimo vseh pastizzerij (pekaren). Hotele smo kaj kupiti, a se nam je nekoliko mudilo do prvega ogleda, zato smo ostale močne in se trudile ne ozirati za slastnimi pastizziji, pitami, sladicami... (že samo med naštevanjem so se nam začele cediti sline).
Uspešno smo prišle do Gozo 360° experience. Stopile smo do prodajalca in ga prosile za tri vstopnice s popustom (kartica ugodnosti). Rekel je, da kartice pri njih ne sprejemajo, in nam hotel zaračunati polno ceno. Me seveda tega nismo sprejele in razmišljale ali se nam potem ogled sploh splača. Ko je videl, da razmišljamo, da bi odšle, je rekel da nam lahko še malo zniža in na koncu smo prišle celo na nižjo ceno kot bi morala biti (bilo je skoraj prazno in verjetno ni hotel izgubiti še teh strank, ki pridejo). Usedle smo se v kino, katerega smo imele tudi tokrat samo zase. Kot po navadi so nas vprašali iz kje smo, a smo jim že takoj odvrnile, da je angleščina v redu (do zdaj še nismo naletele, da bi kje imeli slovenščino). Po daljšem uvodu se je film začel. Že po nekaj besedah smo ugotovile, da je nekaj čudnega. Predvajal se je napačen jezik (nismo ugotovile kateri). Ravno ko se je Neja vstala, da bi obvestila o napaki, je moški od prej prihitel in se opravičil ter tokrat izbral pravilen jezik. Video je šel spet od začetka, zato smo si morale ponovno ogledati tudi uvod. V samem filmčku, ki je trajal približno 20 minut, smo izvedele nekaj o Gozotu ter njegovi zgodovini (bolj kot ne ista kot zgodovina Malte), a smo večino tega že slišale pri prejšnjih predstavitvah v Mdini.
Izvedele smo, da so v arabščini otoku rekli Kalipso, kar pomeni "the island of joy" oz. v slovenščini Otok veselja/radosti. Glavno mesto Victoria je znano tudi kot Rabat. Po angleško je to suburb, po naše pa kot neko predmestje. Eden izmed znakov Malte je The evil eye, ki naj bi varoval pred zli duhovi, danes pa se je ponekod pomen prenesel tudi, da je to oko boga, ki bo pazilo nanje. Zanje je značilna tudi njihova ročno narejena čipka.
Ob izhodu iz kina je bil avtomat za delanje svojih kovančkov in smo si vsaka za 1€ (boljša cena kot kasneje) naredila kovančke. Moral si vstaviti dva kovančka, tistega za 1€ in drugega za 5 centov. Najprej nam ni bilo jasno zakaj oba, a smo potem ugotovile, da je to kar dobiš le sploščen kovanec za 5 centov.
Skrbno smo shranile ne tako lep kovanček in šle naprej. Približno smo vedele, kaj si naj bi ogledale, a nismo vedele, kje se kaj nahaja, zato smo najprej šle v Citadella visitors' centre, kjer prodajajo tudi vstopnice. Kupile smo tri kombo vstopnico, katere so združevale praktično vse atrakcije katere smo si ta dan pogledale, in s tem prihranile kar precej denarja.
Že tam je bila manjša razstava. S samimi podrobnostmi vas ne bomo dolgočasile, lahko vam le povemo kaj Citadella dejansko je. To je nekakšna utrdba, v kateri je del mesta in je obdana z obzidjem, v njej pa se je nahajal tudi večinski del vseh muzejev, katere smo si imele namen ogledati. Kljub temu da smo do zdaj že trikrat slišale o zgodovini Mate, smo si še tukaj ogledale krajšo predstavitev. Ta nam je bila do zdaj ena izmed ljubših, saj je bila narejena na zelo unikaten način. Video se je predvajal na vseh stenah (vse okoli tebe), imeli so pa tudi svetlobne efekte. Ker smo nujno potrebovale prospekte tudi od tukaj (sploh jih nismo do zdaj nabrale celega kupa... Khm khm), smo pobrale vsakega izvoda po tri (ineli so nekje deset knjižic, ups).
V samo mestece, prav tako kot v Mdino, vstopiš skozi obzidje. Ko smo prišle čez vrata, so Nežo stražarji gledali nekam čudno in ker se jim je zdela sumljiva, so jo odpeljali v zapor, da zadevo raziščejo. Vsaj v celici ni bila sama (imela je družbo nekega dolgolasega mladeniča) .
No zdaj pa s šalo na stran, obiskale smo Old prison museum (star zapor). Ta je star že več kot 500 let. V svojem času je imel povprečno okoli 15 zapornikov. Že takrat so imeli kar dobre higienske razmere, saj je bilo obvezno, da se vsi zaporniki vsako jutro stuširajo, enkrat na teden zamenjajo posteljno, redno pa jih je obiskoval tudi zdravnik. Da ni bila Neža edina zaprta, sta tudi Neja in Klara prišli na vrsto.
Nadaljevale smo po ulici, ki se je vzpenjala proti višje ležečemu delu Citadelle. Spodaj prilagamo sliko uličic, ker so nam preprosto tako všeč, da jih moramo podeliti z vami.
Na sliki lahko že vidite vhod do naše naslednje postojanke, to je Gozov muzej naravne zgodovine. Seveda je mnogo manjši kot tisti v Mdini, a je bil vseeno zanimiv (karkoli se zadeva živali, nas težko razočara). V njem so poleg raznih mineralov in živali imeli tudi malteško zastavo, ki je bila skupaj z Apollom 11 na luni. Imeli so tudi zbirko školjk in metuljev, na koncu pa smo videle še okostje, katero naj bi bilo od dojenčka (izgledal je zelo čemerno).
Na začetku smo dobile zemljevid, s katerim si naj bi pomagale za orientacijo, a nismo in nismo mogle razbrati kam moramo iti, zato smo šle le na sprehod po ulicah. Uspelo nam je priti do neke razgledne točke s katere vidiš bolj kot ne cel Gozo (ta je še 3x manjši kot Malta). Naredile smo nekaj slikic, Klara panoramo ali dve (kot je že v navadi), na koncu pa seveda še en sebek.
Še predzadnji muzej v Citadelli je bil Arheološki muzej. Na poti do tja smo šle skozi majhno galerijo ter trgovinico v kateri je ženska ustvarjala majhne gekone, ki so služili kot magnet (res so bili lepi). Čez muzej smo šle na hitro (kamni in posode nas žal ne zanimajo toliko kot "žive" stvari). Bolj kot ne smo opazovale le lepe kipce in posode čudnih oblik.
Gran castello hiša je bila zadnja postojanka v tem mestu. Kljub temu, da so v glavnem v muzeju starinsko opremljene sobe, so našo pozornost dobile predvsem majhne figurice. Te so predstavljale ljudi, ki opravljajo različna dela.
Da se ne bi slučajno zgodilo, da iz mesta odidemo praznih rok, smo se ustavile v trgovinici s spominki ter si kupile nekaj stvari (te bojo ostale skrivnost, da tiste osebe za katere so, ne bodo že v naprej izvedele). Ura je bila že skoraj dve popoldne, me pa smo bile bolj in bolj lačne, saj nismo še nič jedle odkar smo prišle na Gozo. Odločile smo se ustaviti v pekarni na poti do avtobusne postaje, a točno na tej ulici ni bilo nobene. Med hojo je Neji skoraj spodrsnilo na istih ploščicah kakor že prej Klari (sploh nočemo vedeti kako šele drsi ko pada dež). Čisto po naključju smo našle nek nakupovalni center (najprej smo mislile, da je samo majhna trgovinica) in se malo sprehodile po njem (ni bilo nič pametnega). Zadnja trgovina katero smo odkrile pa je bil Green's supermarket (naš rešitelj), kjer smo si kupile sendviče ter sadje. Ker nas je še malo zaneslo med police, smo seveda kupile še nekaj "ne potrebnih" stvari (čokoladice, pecivo... moramo vse probat). Na postaji smo med čakanjem pojedle in se odpeljale do kraja Xaghra.
Tokrat ni bila Klara tista, ki ni zaupala navodilom, ampak je bila Neža. Kljub dvomom sta Neja in Klara pravilno navigirali in prišli do Ggantija templja. Ta zaradi svoje pomembnosti spada na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Je ena izmed prvih samostoječih struktur (starejša od piramid, Stonehenge-a...), saj njen nastanek postavljajo med 3600 in 2500 leti pred našim štetjem. Ime izhaja iz malteškr besede za velikana, saj je veliko legend, da so tempelj zgradili prav oni. To izhaja iz tega, da so nekateri kamni na zunanji strani sten težki tudi po 50 ton, zato je sama zgradba tudi tako impresivna. Preden pa smo si tempelj lahko dejansko ogledale smo šle še skozi manjši muzej. V njem so bile, poleg makete, predvsem stvari, katere so našli na tem najdišču. Med njimi je bil tudi kip dveh oseb v sedečem položaju, ena pa je brez glave. Ta kipec omenjamo le zato, ker je velikega pomena (žal ne vemo zakaj, a je naslikan ne ogromno spominkih in tudi drugod se njegova podoba pogosto pojavlja). Seveda nas je tudi tukaj pritegnilo nekaj "kar je z našega področja". Med najdbami so se nahajale tudi kosti kravjih prstov, ki so imele na zgornjem delu izdolbene človeške obraze.
Opisanih je bilo tudi nekaj legend, ki naj bi že stoletja krožile med domačini. Ena izmed njih je bila o velikanki, ki naj bi zgradila ta tempelj in še nekaj drugih stavb v okolici. Med tem ko je nosila velike kamne, naj bi vedno imela v eni roki svojega otroka in kot prigrizek jedla fižol.
Vsi muzeji so običajno polni znakov ne dotikaj se, tukaj pa je bilo prav izrecno napisano, da se lahko dotakneš in smo to priložnost seveda izkoristile.
Po končanem ogledu muzeja (verjetno je bil ta nadpovprečno dolg), smo se sprehodile do templja. Še preden smo prišle do njega smo morale prehoditi potko, ki so jo naredili v cik cak obliki in jo tako po nepotrebnem vsaj 4-krat podaljšali. Ker Neji danes hoja ne gre preveč, je tudi tokrat skoraj padla. Ker je bila nepozorna je mislila da hodi po klančini, v bistvu pa so bile to stopnice (brez skrbi je to hitro ugotovila). Zaradi glasnega brenčanja smo pogledale gor in zagledale dron, snemali so neko sliko, katero je tam ravnokar naslikal nek slikar. Zanimalo nas je, kaj je tako posebnega, zato smo si jo šle ogledat. No, am, razumemo, da je nekaterim moderna umetnost in to všeč, ampak nam se osebno ni zdela nič kaj posebnega.
Sam tempelj je bil tudi v živo impresiven, saj si je težko predstavljati kako so to v tistem času to sploh lahko zgradili. Spodaj lahko vidite eno izmed sten templja ter maketo iz ptičje perspektive.
Nazaj smo morale kar pohiteti, saj nas je čakal še ogled mlina, ki pa se je zapiral v roku pol ure. Edini izhod skozi katerega si lahko šel ven, je bil skozi muzej, zato smo morale spet prehoditi celotno cik cak potko. Še dobro, da je bil Ta' Kolla mlin na veter dokaj blizu. Od zunaj se ni zdel tako velik, a so se sobe kar nadaljevale in je bilo pol ure za ogled skoraj premalo. Razstavljenih so imeli kar nekaj priprav za delanje moke, maketo mlina, možno pa je bilo iti tudi do vrha stolpa. Vse smo na hitro poslikale (Neja je naredila tudi slikico v katero se je ujela tudi nesluteča Neža). Na koncu smo bile zadnje v muzeju in nas je prodajalec že čakal, da zapre, zato smo malo pohitele ter odšle naprej.
Po planu, ki smo ga sestavile na začetku dneva, bi zdaj morale iti do Ramla plaže, a smo naletele na manjši problem. Naslednji avtobus je bil šele čez slabo uro, nam pa se je mudilo, saj nismo hotele, da sonce zaide še preden pridemo do tja. Ker nismo imele druge izbire, smo se odločile, da gremo do tja peš in tako je sledilo 40 minut hoje. Med potjo smo hodile po tako strmem klancu, da smo se prav čudile avtom, ki so peljal nazaj gor po njem, saj smo bile presenečene, da dejansko speljejo do vrha.
Iz klanca smo imele dober pogled proti morju, a nas to ni nič kaj navdušilo, saj nam je to še zbilo voljo do hoje, saj se plaža ni in ni zdela nič bližje. Na poti smo morale narediti tudi en kratek postanek, da je Neja lahko slikala rožico.
Na pol poti je Neji v torbi začelo puščati narezano sadje, katerega smo kupile še v Victorii. To je ugotovila po mokrem krogu na njenih hlačah (torbo je nosila ob nogi) in tako je morala celo nadaljno pot nositi sadje v rokah (dodatna telovadba). Naposled smo le prišle. Ker smo nujno rabile nekaj za osvežitev smo se ustavile pri kombiju, kjer prodajo tudi slushije. Tokrat nas je okus nekoliko razočaral (polovico vrst sploh imeli niso), saj je bil presladek in smo ga le s težavo spile.
Na plaži smo raztegnile brisače in se oblekle v jope, saj je postalo precej vetrovno. Opazovale smo valove, ki so butali ob obalo. Bilo je prav sproščujoče (z izjemo vetra). Plaža je imela nekoliko bolj rdečkast pesek, ki se nam je zdel mehkejši od ostalih. Hotele smo iti tudi do jame, ki se je nahajala nekoliko višje po hribu in si iz nje lahko videl celotno plažo ter opazoval sončni zahod. Ker nismo vedele kje je pot se tja nismo odpravile, a nam je bilo kasneje žal, saj smo videle ljudi, ki hodijo proti njej in ugotovile, da sploh ni tako daleč. Da ne bi imele toliko slabe vesti, smo naredile vsaj eno slikico z jamo.
V čast The little ass-u (mali pes, katerega smo pazile v zavetišču), smo poizkusile tole čokoladico.
Ker nas je vedno bolj zeblo, smo pobrale stvari in se odpravile nazaj proti domu. Naredile smo še nekaj zadnjih slikic plaže in se za danes poslovile od morja. Zraven prilagamo še slikico kamnitih skulptur, za katere je imel nekdo dovolj potrpljenja da jih je naredil.
Med vožnjo do trajekta smo morale enkrat prestopati. Tam smo opazovale žensko kateri so se raztresla jabolka. Eno je zgazil avto že skoraj takoj. Zanimalo nas je ali bodo ostala preživela. Vsak avto je šel bližje in bližje, a je na koncu ženski le uspelo priti do njih ter jih rešiti.
Do trajekta smo prišle že kar zaspane, a sta Neja in Neža vseeno našli dovolj energije, da gresta po trgovinicah , ki so bile v prvem nadstropju trajekta. V prvi sta kupili vegan Kitkat, ki je bil za čuda, kar okusen. Ker se Klari ni več dalo čakati je šla malo na palubo, Neja in Neža pa sta kupili še pomfri čips in tudi oni dve odšli za njo. Zunaj je bilo še trikrat bolj vetrovno kot pred tem in smo se počutile kot da nas bo odpihnilo z ladje. Med čakanjem na prihod, smo odprle še čips, katerega smo hitro nehale jesti, saj je imel okus po ribah. Bolj kot ne je bilo to to kar se nam je zgodilo na poti nazaj s trajektom.
Med potjo nazaj sta Neža in Neja že zaspali na avtobusu, saj je bila skupna vožnja zvečer daljša kot 4 ure, in doma to samo nadaljevali, zato blog zaključujemo z njuno sliko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar