Delfinčki in mokra Neža
Po dolgem včerajšnjem večeru, smo uro odhoda za danes morale malo prestaviti, saj ob prvi budilki še nismo bile zmožne držati odprtih oči. Zaradi velikih načrtov za danes, v Bugibbi, smo na hitro pozajtrkovale in se odpravile do avtobusne postaje. Na poti do tja, nam je mimoidoča gospa rekla, da naj se le smejimo in bo naš dan tako lepši. Tokrat se z avtobusom nismo odpeljele čisto do Vallette (zadnje postaje), zato smo morale malo bolj spremljati na kateri postaji smo rabile izstopiti. Sprehodile smo se do druge postaje, kjer smo opazile urabnomat v zelo slabem stanju in se spraševale ali še vedno deluje, naše misli pa je nato zamotilo vprašanje kaj pomeni TD, ki je pisal pred številko avtobusa, na katerega smo morale iti. Še pred prihod avtobusa, je Neja pomislila, da kratica pomeni Talinija direct, ki označuje avtobuse, s katerimi hitreje potuješ, saj nima toliko vmesnih postaj. Neja je pravilno predvidela, ker pa naše kartice ne pokrijejo te storitve, smo morale vozovnico kupiti. Kot že samo ime pove (direct) smo res ekspresno prispele na naš cilj, ki je bil Mediterraneo Marine Park. Google maps nas je na drugo stran ceste peljal čez krožno križišče, ker pa nam ta ideja ni ravno dišala, smo se raje sprehodile čez prehod za pešce (enega izmed desetih, ki jih imajo na Malti). Na recepciji smo dobile urnik šovov, nato pa se malo razgledale po spominkih, ki so jih prodajali v sklopu marine parka in vedele, da ne bomo odšle praznih rok. kmalu smo odšle do prve postaje, kjer se naj bi začela predstavitev nosatega medveda, znanega tudi pod imenom koati. Za tem smo si ogledale še predstavitev morskih levov.
Pred začetkom predstavitve ar, je Neža opazila, da ji v ovitku od telefona manjka ena avtobusna kartica (Neja ima svojo spravljeno pri Neži). Začele smo razmišljati, kje bi jo lahko pustile, a naš spomin je bil enostavno zabrisan. Vedele smo, da je nismo pozabile na avtobusu, natanjčnejših podatkov pa nismo imele. Kar s slabim občutkom, smo se ves čas med predstavitvijo (vsaj Neža) spraševali, kje bi kartica lahko bila, saj se nam ne bi splačalo dati ponovno.
Po hranjenju ptic, smo si zaradi hude lakote, v bistroju znotraj parka privoščile eno porcijo pomfrija, ki smo jo brzinsko pojedle in za silo napolnile želodčke. Družinica, ki je sedela za mizo za nami je na mizi imela child meal (kot v mcdonaldsu) v lunch boxu, v obliki delfinčka. Ob pogledu na vso hrano so se nam pocedile sline, a naposled smo le sklenile, da bomo za silo morale še zdržati. V tem času smo ugotovile tudi, da ne bomo mogle obiskati bird parka, ki smo ga nameravale, saj bi bil v tem času že zaprt. Odločile smo se, da si raje dobro ogledamo tu, kjer smo bile, kot pa da bi videle vse nekaj na pol. Ker je do predstavitve delfinov, manjkalo še dobre pol ure, smo se odločile narediti še en krog po parku, v primeru, da smo kartico zgubile nekje na poti. In glej ga zlomka, kartico smo našle na tleh pred kletkami s pticami. Ogromna skala se nam je odvalila od srca, še posebej Neji, nato pa smo pomirjene nadaljevale z našim ogledom.
Na koncu nas je čakala le še trgovinica s spominki, katere spominki so nam že ob vstopu padli v oči. Kupile smo si 3D stvari, z motivi delfinčkov, želvic in ptic.
Po končanem ogledu, smo se odpravile proti avtobusni postaji, še prej pa se slikale pred (z živalmi) poslikano škarpo.
Ker je tako močno pihalo je vrečo s spominki odpihnilo iz Klarinih rok, a na našo srečo ni poletela daleč in je pristala le nekaj metrov stran na tleh. Vrnile smo se na postajo, na kateri smo prej izstopile in se tokrat z navadnim avtobusom odpeljale še bolj v center Bugibbe. Že z avtobusa smo opazovale mogočne valove, ki so do nekaj metrov visoko butnili ob obalo, ker pa smo do akvarija pešačile ob potki, ki je imela dober pogled na morje, smo si tudi same zaželele iti bližje valov. Mogoče pa to vseeno ni bila tako dobra ideja. Vse navdušene smo se sprehajale ne daleč od roba, tako da smo lahko čutile slane kapljice na naših obrazih.
Fotografirale smo valove, kar na enkrat pa je Neži naproti prišel malo prevelik val. Zanimivo je, da je prišel nasproti le Neži, čeprav sta Klara in Neja stali le kakšen meter stran od nje. Kljub temu, da na slikicah valovi ne zgledajo spet tako veliki, vam lahko drugače dokažemo s slikico Neže, ki jo je zalil eden izmed teh "majhnih" valov.
Ker se je v hipu, ko je zagledala val obrnila, so bile obleke premočene od zadaj (lahko bi jih oželi), ker pa je močno pihalo jo je kmalu začelo zebsti. Pohitele smo do akvarija, kjer smo najprej šle na WC. K sreči je Neja imela s seboj rezervne hlače, s katerimi je Neža lahko zamenjala svoje mokre. Ta čas, ko se je Neža preoblačila, sta Klara in Neja sušili mokre hlače in jakno v sušilcu za roke. Za tem smo odšle kupit karte, kjer je prodajalka želela upoštevati le eno kartico ugodnosti. Ker nam vsak prišparan euro pride prav, smo ji še enkrat povedale, da imamo dve kartici (za tri osebe). Šla se je posvetovati z drugo prodajalko, tako da smo na koncu lahko koristile obe kartici. Ogled akvarija je bil zelo zanimiv.
Po celem dnevu na nogah, smo se odločile, da bomo večerjale zunaj. Ker že ves čas od kar smo na Malti gledamo plakate ob cestah z reklamo za Pizza hut pice z hrustljavim robom, v katerem je še dodatno sir, smo sklenile, da je danes kot nalašč pravi dan, da si to privoščimo. Lepo so nas sprejeli, ko pa smo prispele na vrh stopnic, nas je natakar vprašal koliko nas je, saj je Klara prišla sekundo kasnej in mislil, da sva samo dve. Rekel je, da se lahko usedemo kamor koli, potem pa se nam je malo smešno zdelo, da nas je to sploh vprašal, saj je bila restavracija skoraj da ne prazna. Naročiti smo želele combo plater, a nam je natakar pojasnil, da tega danes ne strežejo. Lahko si vzel vse stvari, ki so na njem posebej, le skupne opcije ni bilo mogoče dobiti (čudno). Med čakanjem na pico, je Neja mimoidočega natakarja prosila, če bi ji lahko dal polnit telefon in nama povedala, da to ni prvič, ko je za to prosila. Minute, ko smo čakale so se nam vlekle, saj smo vse bile že precej lačne. Pica je naposled le prišla, pred njo pa še naš sestavljen combo plater. Jedle smo pico s piščancem z obrobo cheesey crust. Ker je na vrhu nje bila še paprika, ki je nismo pričakovale je Klara le to odstranila iz pice. Ko smo pojedle (ostalo je nekaj kosov od Neje in Neže), smo mislile, da nam bo razneslo želodce. Za konec smo obiskale še chocholate factory, sam ogled pa se je za nas tam zelo hitro končal, saj so nam cene bile enostavne nedosegljive (je treba šparat). Sprehodile smo se do najbljižje avtobusne postaje, kjer smo še kar nekaj časa čakale na močnem vetru na avtobus. Tudi, če smo se poskusile skriti druga za drugo, vetra s tem nismo omilile. Še enkrat smo rabile prestopiti, nato pa kljub neudobnemu položaju zaspale na avtobusu med pisanjem bloga. Po prihodu v stanovanje smo nadaljevale s pisanjem, a sta Neža in Neja kaj kmalu zaspali v kuhinji. Klara je prizor tudi dokumentirala. Ne skrbite, kasneje ju je zbudila, da sta lahko šli spat v postelji.
Lahko noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar