sobota, 5. november 2022

Sobota, 5.11.2022

Nič več šmorna in 5D kino

Po dolgem času smo se celo dokaj dobro naspale (spale smo celih sedem ur in pol). Medtem, ko je Neja odšla v kuhinjo pisat blog, sta Neža in Klara še malo nazaj zadremali. Seveda pa sta se ji kasneje pridružili in spekli "palačinke" za zajtrk (masa ostala od prejšnjega dne). Pozajtrkovale smo vsaka svojo posodico šmorna s sladkorjem in kančkom marmelade za dodaten priokus marelice (ne preveč, da je bo dovolj za vse palačinke oziroma šmoren). Kljub grozni ponvi, nam je tudi tokrat uspelo narediti nekaj lepih primerkov (no, uspelo je kuharici Neži). Da obeležimo ta dosežek, smo prvo današnjo palačinko morale slikati.

Ko smo se zbudile je bilo zunaj le delno oblačno, a se je že v kakšni uri vse stemnilo in začelo deževati. Verjetno ste enako presenečeni kot smo bile me. Od kar smo na Malti, ni padla niti kaplja dežja.

Na internetu je kazalo, da bodo močne nevihte, a je to na Malti le manjše neurje, v primerjavi s tem česar smo vajene v Sloveniji. 

Proti Valeti smo se želele odpraviti ravno, ko je dež začel liti še nekoliko bolj kot prej. Saj bi počakale še nekaj časa v stanovanju, a smo hotele ta dan vsaj malo izkoristiti in nismo hotele porabiti še ene ure in le gniti doma. Ker Klara s seboj ni vzela dežnika (očitno ni pomislila, da bi lahko na Malti tudi padal dež) smo skupaj stekle do postaje. Imele smo kar nekaj sreče, saj nismo bile niti približno tako mokre kot bi lahko bile (dež je med našim tekom ravno začel pojenjati). 

Na avtobusu smo se usedle v zadnji dve vrsti. Imele smo srečo, da smo se usedle ob okna, saj je dež iz strehe "kapljal" skozi ne preveč tesno zaprto loputo na strehi (nek zasilni izhod). Opazovale smo ostale potnike, ki niso opazili situacije in jih je zaliu slap vode (ne pretiravamo kaj preveč). Par, ki se je usedel dve vrsti pred nami, je za zaščito uporabil kar dežnik, v katerega je lovil padajoče kapljice. Naslednji potnik se je že skoraj vsedel na čisto premočen sedež, a so mu ostali to hitro odsvetovili. Ko je iskal kam bi se lahko usedel, mu je Neja s prstom pokazala (izgledalo je kot da mu je ukazala), da je poleg nas en suh sedež še prost in naj se usede. Nismo hotele, da bi kdo stal, saj so bila tla zaradi kapljanja, posledično tudi čisto spolzka. Presenetilo nas je, da tudi ostali na Malti niso imeli dežnika, kar dokazuje, da niso iz sladkorja.  

Klari je bilo med vožnjo dolgčas in je na zamegljeno steklo odtisnila baby nogico (boste videli spodaj kaj je to). To je naredila tako, da je odtisnila dno svoje pesti, nato pa z vsakim prstom na roki odtisnila vsak prst posebej (palec na roki za palec na baby nogici). Ker se je to Neži in Neji zdelo zelo fascinantno (bilo je dolgčas tudi njima), sta tudi onidve poskusile odtisniti svojo baby nogico. Poskušali sta in poskušali, a nam (tudi Klara je še večkrat poskusila) ni uspelo narediti še ene perfektne nogice, ki bi bila tako dobra kot prva. 

V Valeto smo se odpravile, da bi si ogledale, lahko bi rekle tudi doživele, 5D kino. Ta s pomočjo 3D očal, raznih svetlobnih, vetrovnih ter vodnih efektov in seveda s pomočjo premikanja stolov pričara malo bolj realistično izkušnjo (počutiš se kot, da si v filmu). Kupile smo vstopnice, a smo imele še slabe pol ure do pričetka filma, zato smo se odločile, da si bomo ogledale eno izmed trgovinic s spominki, ki je našo pozornost pritegnila že prej na poti. Za razliko od prejšnjih ogledov trgovinic, smo tokrat dejansko kupile nekaj stvari (prejšnjih nekajkrat so bili naši obhodi namenjeni le iskanju spominkov, ki jih hočemo ter primerjanju cen, da malo prihranimo). Da bomo imele skupinski spominek na Malto, smo si kupile vsaka svojo pleteno vrečo z napisom Valletta in črnim obrisom mesta. Seveda smo kupile tudi nekaj dodatnih stvari, ki bodo tudi tokrat ostale skrivnost. Prodajalec je bil zelo prijazen in je pakiranju naših spominkov posvetil prav posebno pozornost in vsakega posebej zavil v lep papir. Pazil je, da se slučajno ne bi kaj zmečkalo in nato še vse zložil v vrečko. Zdaj smo morale nazaj do kina že malo pohiteti. Vmes smo videle moškega, ki je imel spredaj ruzak, v katerem je imel lepo črno-belo muco. Da se je radovedno ozirala po mestu in verjetno prav uživala. Same muce nam ni uspelo slikati, a smo vsaj ujele moškega ko je hodil stran od nas. 

Odhitele smo do kina in se pripravile na ogled. Vsaka je dobila 3D očala in slušalke z mp3. Z njimi smo lahko poslušale govor v angleščini. Večinski del filma smo doživeli skozi sokolove oči. Zakaj so izbrali ravno to žival? Sokol selec ima za Malto prav poseben pomen, saj so začeli z vzrejo in treniranjem le teh že v 15. stoletju. Ko je leta 1530 španski kralj Karel I. dal otok Malta v posest Suverenemu vojaškemu hospitalnemu redu svetega Janeza iz Jeruzalema (the Order of the Knights of St. John), je sokol postal tudi kot neka daritvena žival, saj so mogli vitezi v zameno za to dejanje, kralju vsako leto podariti enega. Danes  je "falconry" (treniranje in vzreja) nacionalne pomembnosti in so po tem poimenovali tudi eno ulico. 

Poleg tega smo izvedele tudi o čudežu, ki se je zgodil v rotundi v Mosti (velika cerkev). Med drugo svetovno vojno, ko je nemško letalstvo napadalo mesto, so odvrgli tri bombe. Dve bombi naj bi se odbili od kupole (nista se sprožili), ena izmed njih pa je predrla kupolo cerkve, a ni eksplodirala. Repliko bombe so postavili na zid te rotunde, luknjo pa upamo, da popravili. Po ogledu filma smo se hotele že odpraviti naprej, a smo pri izhodu zagledale platno z luknjo za glavo na katerem je bil narisan vitez. 

Po posameznem slikanju smo se zopet odpravile po trgovinica s spominki (mogoče se vam zdi malo pretirano, ampak je veliko trgovinic in seveda moramo iti v vsako dvakrat, da nebi česa zgrešile...). Medtem, ko je Klara gledala kaj vse je na policah, sta se Neža in Neja sproščali ob zvokih posebnega glasbila (bi ga kupili, a bodo naši kovčki že brez tega nabasano polni). 

V naslednji trgovinici smo videle nekaj za naše ljubljenčke in sicer mačji in pasji IQ test (nas prav zanima kako to deluje... bi bilo zanimivo poskusiti). 

Neža je v naslenji prodajalni bolj kot ne čakala Nejo in Klaro, ki sta zavzeto brskali med kamni (brez skrbi nista odšli praznih rok). 

Za tem se je že stemnilo in smo se odpravile nazaj proti Birzebuggi. Po prihodu smo se odpravile v restavracijo Eeet Well, ki ni bila daleč od našega stanovanja. Vsak dan pred tem smo jo gledale zjutraj med hojo do zavetišča in smo komaj čakale, da poskusimo njihovo hrano. Ker je bila ura že kar pozno, smo prišle ravno uro pred zaprtjem. Ko pa smo dobile za jest (strežba traja, kar dolgo na Malti) smo imele le še pol ure, da pojemo in se odpravimo domov k pisanju bloga. Naročilesmo si dve solati, Popaj smuti in strawberry bomb (voda z parimi jagodami in borovnicami). Po dobrih vitaminih in dozi ostalih hranilnih snovi, smo se odpravile domov k pisanju bloga. Tudi ta večer se je končal ob pisanju bloga.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Četrtek, 10.11.2022

Tal papa in pot domov Od prejšnjega dne nismo šle nič spat, saj smo morale še dokonca spakirati in pospraviti stanovanje. Ob treh nas je pob...