nedelja, 30. oktober 2022

Nedelja, 30.10.2022

Neja lahko kupi alkohol in gre v zapor

Po dolgem včerajšnjem dnevu, sta se Klara in Neja zbudili že ob osmih, medtem ko si je Neža privoščila še dodatni dve uri sladkega spanca (lahko bi rekle, da smo vse spale eno uro dlje, saj se je ravno danes zjutraj prestavila ura za eno uro nazaj).

Nedelja, ki za marsikoga ni bila nič posebnega, je za Nejo pomenila prelomnico, ko je postala polnoletna. To pomeni, da je zdaj popolnoma odgovorna zase, lahko kupi alkohol in lahko gre v zapor (brez skrbi, saj smo pridne)... Klara in Neža sta ji zapeli pesmico, tako kot se spodobi ter ji poklonili darili. Klara se je ponudila, da ji cel dan nosi nahrbtnik, Neža pa, da jo bo fotografirala kolikor ji bo srce poželelo (to je Neja tudi dobro izkoristila). Da ne bo pomote, to dvoje sta darili, kateri sta bili omenjeni v predprejšnjem stavku. Skupaj smo pojedle zajtrk, Klara kosmiče, Neža in Neja pa hrenovke s popečenim kruhom. Po zajtrku, smo se končno spravile malo pospraviti stanovanje (stanje ni bilo tako hudo), ker pa nismo imele metle smo si jo, tako kot me to znamo, naredile same. Neja je prinesla zložljivo metlico za muhe (po Nežino, verjetno mislila lopar), na katerega je dala papirček in začela pometati. Za čuda smo z njo lahko pometle vsaj večino umazanije, a so pri tem rahlo trpeli naši hrbti (smo se izmenjavale).

Za tem sta se Neža in Klara odpravile na krajši izlet v posteljo, Neja pa se je med tem odločila pospraviti kuhinjo (kasneje je pojasnila, da se je iz lastnih izkušenj naučila, da če odlašaš na kasneje, se to le odmika vedno dlje v nedogled). Pomila je posodo, pobrisala vse pulte ter vse pospravila. Kuhinja je izgledala skoraj bolje kot prvi dan (to je naredila, da je lahko posnela video, če bo koga izmed domačih zanimalo kako je izgledalo). Ko je končala, se je še ona pridružila počitku.

Preden smo se odpravile proti Valetti, si je Neja še umila lase ter se naličila, saj je hotela, po njenih besedah, vsaj za svoj rojstni dan izgledati v redu. Za to posebno priložnost si je oblekla tudi oblekico.  Prva stvar, katero smo naredile v mestu, je bila, kot po navadi, obisk trgovinice s spominki. Tam so Nejo očarala posebna očala, ki so imela obliko plamenčkov in so bila ravno prave barve za zraven oblekice. Neža in Klara sta jo prepričali, da jih kupi (da se malo počasti za svoj rojstni dan).

Ker za današnji dan nismo imele ničesar posebnega v planu (prejšnji dan smo bile za to preveč utrujene), smo se odločile, da bomo porabile zastonj vstopnici za Narodni arheološki muzej v Valletti (dobile smo ju skupaj s karticama ugodnosti, eno pa smo doplačale še same). Vsaka je zaokrožila po prvem delu muzeja v pritličju, nato pa smo si skupaj ogledale še preostanek v prvem nadstropju. Napisale vam bomo le hiter povzetek in opisale nekaj stvari katere so nam bile najbolj všeč. 

Prva je bila kipec dveh oseb, ki se objemata. Star je več kot 5 tisoč let in je eden izmed prvih artefaktov na Malti, ki prikazujejo čustva. 

Na malti so zelo pogosto uporabljen vzorec razne spirale, všeč pa so nam bile kozice v vrsti med katere se je prikradel še debeli pujsek (tako kot nekaj dni nazaj kozel iz grma).

Neža se je slikala tudi zraven kipca s čisto majhnimi bederci.

Podobni manjši kipci so zelo pogosti, saj predstavljajo boginjo plodnosti, kateri je bilo posvečenih kar nekaj templjev.

Eden izmed pomembnejših kipcev zbirke je bil The sleeping lady (speča gospa), ki je glavni simbol tistega časovnega obdobja. Predstavlja žensko, ki spi na kosu pohištva, lahko pa bi predstavljal tudi večni spanec oziroma smrt. 

Videle smo neko dvojno posodo, za katero je Klara komentirala, da bi bilo zelo lepo, če bi bili v njej pokopani dve sorodni duši.

Neža in Klara sta si na koncu šli še pogledat numizmatično zbirko, saj sta mislili, da je Neja, ki je odšla pred njima že tam. Iskali sta jo, a nje ni bilo nikjer, naposled pa se je le prikazala (šla je na WC in naredila zgornjo slikico z novimi očali). Tam smo opazile nek pomanjkljajček. Imeli so kovance od vseh angleški kraljev in kraljic, ter zraven letnice. Pri kraljici Elizabeti II pa še niso popravili datuma.

Po ogledu muzeja smo si želele ogledati še enega. Na izbiro smo imele muzej vojaške zgodovine ter Narodno galerijo. Odločile smo se za drugo, saj smo bile mnenja, da nas manj zanima in bomo z ogledom hitreje konec, a smo na koncu ugotovile, da je tudi ta večja kot smo mislile in smo se zato raje sprehodile po ulicah mesta. Med potjo smo se ustavile pred vrati cerkve, saj smo slišale čudno petje. To je bilo podobno nekemu plemenskemu ritualu, ampak s tem ni mišljeno nič slabega, saj nam je bilo iskreno kar všeč. Kljub temu, da smo bile v Valeti že kar nekajkrat, nam je ostalo še veliko skritih kotičkov. Tokrat smo se prvič ustavile na razgledni točki, z razgledom, ki je segal daleč na okoli in so bila dobro vidna tri mesta na nasprotni strani Valete. Pred nekaj dnevi, ko smo šle v mačje zavetišče, smo videle žerjav, ki je imel vzorec žirafe, a nam ga ni uspelo fotografirati, danes pa nam je bilo to omogočenO in zato zraven razgleda prilagamo še njegovo fotografijo.

Ker je sonce ravno začelo zahajati in je prišla zlata ura (golden hour), smo se pod lepim obodom slikale vsaka posebej, nato pa še dodatnih nekaj deset slik Neje. Neža, ki ji je obljubila slikice, je morala ves čas prazniti shrambo na telefonu, saj ji le ta zaradi prevelike kapacitete že narejenih slik ni več pustili delati novih. Seveda se Neja ni slikala le pod obodom, ampak je poizkusila tudi nekaj drugih položajev (slikice so ji bile všeč). Da se bo vedelo, da je danes osemnajst si je hotela kupiti nekaj s tem napisom, a nikjer v bližini ni bilo trgovine, ki bi to prodajala, zato je improvizirala in na največji račun s kemikom (že predčasno ga ja vzela s seboj, če bi prišlo do tega) zapisala številko 18.

Po končanem photoshootingu smo gledale kako se je sonce počasi spuščalo, dokler se ni čisto skrilo in je padel mrak. Med tem časom smo naredile cel kup slik zahoda, naših silhuet ter še malo več slik zahoda. Zaradi današnjega zamika je bil sončni zahod eno uro prej in se nam je že cel dan zdelo nekako čudno (nismo bile navajene, da se tako hitro stemni).

Počasi smo se odpravile nazaj v center mesta v lov za restavracijo, saj smo bile vse že precej lačne. Prišle smo pred restavracijo, kjer je bil lep viseč stolček okrašen s cvetjem, katero se je kot nalašč popolnoma ujemalo z Nejino obleko, zato jo je seveda Neža še tukaj fotografirala. Slikice, ki so nastale tukaj so bile izmed vseh najlepše (kot iz modne revije).

Na nasprotni strani ulice, kjer smo se nahajale, je stala tudi velika cerkev, katere notranjost smo si šle ogledat. Ker je imela Neja oblečeno oblekico, ki je segala nad kolena, si je na hitro čez oblekla trenirko. Cerkev je že na pogled bila ogromna, njena notranjost pa ni bila nič kaj manjša. Poleg vseh pozlačenih detajlov, so bila poslikana tudi tla. Po odhodu iz cerkve, nam je že precej krulilo v želodcih, tako da smo hitro začele iskati, kje bi lahko jedle. Po uri in pol kroženja po Valletti v upanju, da bi našle primeren prostor, kjer bi večerjale (ni bilo nič pametnega oziroma je bilo vse drago), smo naposled sklenile, da bomo morale z večerjo še malo počakati. Klari ta ideja ni bila všeč, saj je že celotno pot mukoma hodila na okoli. Ustavile smo se v trgovini in si za vsaj nekolikšno potešitev lakote kupile tri različne čokoladice (zelo zdravo) in sicer Yorkie, nekaj drugega in še nekaj tretjega. Na klopci pred trgovino smo jih pojedle in naprej iskale kraj, kjer bi jedle. Sklenile smo, da bomo šle raje v Bizerbbugo, saj nismo našle ničesar pametnega.  Odpravile smo se nazaj proti glavni avtobusni postaji in se med potjo ustavile pri gospodu, ki je imel lutko okostnjaka in z njim plesal ob glasbi.

Ob avtobusni postaji je Neji zapasal smoothie, katerega so prodajali na eni izmed stojnic. Izbrala si je okus banana in jagoda z mlekom, ki je bil 50 centov dražji od tistega z vodo (cene sploh ne bomo pisale, saj je bila previsoka). Že po prvem požirku jo je pitje minilo in se je spraševala kakšen okus bi bil šele z vodo. Kasneje je vsake toliko časa naredile še kak požirek ali dva, a je na koncu večinski del vseeno pristal v smetnjaku. Če ne drugega, je bil vsaj kozarec lep, izgledal je kot medvedek.

Pohitele smo na avtobus in vse zaradi lakote bile že rahlo sitne. Z avtobusa smo zagledale znak Chinese Rose (restavracija katero smo imele ogledano) in hitro pograbile nahrbtnike ter v zadnjem trenutku zapustile avtobus (skoraj bi čisto spregledale našo postajo). Restavracija že na prvi pogled ni bila nič posebnega, a še vedno je bila ravno toliko solidna, da nas ni takoj odvrnila od vstopa vanjo. Natakarica nam je prinesla jedilne liste (plastificiran papir), ki so čakali na nove žrtve. Pod kupčkom plastificiranih jedilnih listov je bil cel kup lepših menijev, ki pa so tam le krasili prostor. Ob prvem pogledu na meni smo ugotovile, da nimamo na izbiro ničesar pametnega (nimajo niti hrustljavega piščanca ali ChopSue-ja), vseeno pa smo naročile ene spomladanske zavitke, pražene rezance z jajcem in zelenjavo in še piščanca v neki omaki (ime ostaja neznano). Natakarica je šokirano vprašala ali je to vse kar bomo naročile, po našem pritrdilnem odgovoru pa nam je še trikrat ponovila, da bo to premalo hrane za nas (ker me očitno same zase ne vemo koliko pojemo). Kljub prepričevanju se nismo dale prepričati, ker pa je bila natakarica tako prepričana v to, da bo hrane premalo, nam je jedilnik pustila na mizi (za vsak slučaj). Naše razočaranje se je povečalo, ko smo izvedele, da imajo na voljo le nekaj pijač, stregli niso niti jabolčnega soka, zato smo vzele le vodo, ki smo si jo seveda razdelile. Še to ni šlo normalno, saj so bili vsi kozarci bolj ali manj še umazani. 

Počasi so se nam želodčki spet začeli oglašati, saj smo čakale že pol ure, a je hrana na zadnje le prišla. Na kratko naj vam opišemo, kako je vse skupaj izgledalo in kakšen okus so jedi imele. Vsi, ki ste vsaj enkrat bili v kitajski restavraciji veste, da zraven mesa, ki ga naročiš, dobiš porcijo riža, no me ga nismo. Omaka, v kateri je bil piščanec je imela okus po kuhanem kisu in rdečemu vinu, že na daleč je imela oster neprijeten vonj. Za konec pa še noodli/ rezanci s piščancem, če jim sploh lahko tako rečemo. Po Nežinem opisu je šlo bolj za že izsušene jušne rezance, le da so bili malo popečeni (še bolj suhi). Za povrh pa so imeli zelo malo zelenjave, malo zelja in korenčka, a res v mikro količini (s tem mislimo 3-5 koščkov vsakega). Lahko rečemo, da smo jedle že boljšo kitajsko hrano (verjetno ne slabše) in, da k sreči to ni bila naša prva izkušnja z njo, saj v takem primeru verjetno nikoli več ne bi imele želje po poskušnju kitajske hrane. Pojedle smo kolikor se je le dalo, a nam piščanec prepojen z omako res ni odgovarjal, zato smo ga pustile. Medtem, ko je Klara odšla plačat račun ter šla še na WC, sta Neža in Neja na njo čakali zunaj. Zdelo se jima je, da Klare že kar lep čas ni nazaj, zato se je Neja že začela spraševati ali se bo Klara vrnila v celem kosu, brez da bi ji kaj manjkalo (npr. ledvice ali po Nežino vsaj prst). Pustimo šalo na stran, Klara je živa in zdrava prišla iz restavracija, kjer je zgroženo povedala, da ni uspela iti na WC (bolje rečeno ni hotela), saj je bil ta v bolj slabem stanju.

Z željo, da si naše brbončice opomorejo, smo se odločile pohiteti do restavracije, kjer smo večerjale naš prvi dan na Malti. Ker pa Klari ni uspelo iti na stranišče v kitajski restavraciji, je morala še celo pot trenirati svoj mehur. Že tako je težko čakala, ker pa nam je avtobus speljal pred nosom, smo se odločile sprehoditi ob obali in ji tako situacijo še bolj otežile. Restavracija se nahaja blizu našega stanovanja, zato smo naredile še krajši ovinek in se ustavile, da smo vse lahko hitro skočile na stranišče ter sprostile prostor (Neja: če mehur zavzame manj prostora, to pomeni, da se lahko želodec in črevesje bolj raztegnejo, kar pomeni... več torte). Pred stanovanjem je Neja v kotu zagledala majhno bitjece, mini gekončka. Neža ga je čisto navdušena slikala, ker pa je bila zunaj že čista tema, je pri slikanju uporabila flash/ bliskavico. V tistem trenutku je izza zavese čisto prestrašeno pokukala starejša gospa, verjetno je mislila, da nekdo sveti v njeno stanovanje. Z izpraznjenim mehurjem in v malo toplejših oblekah (ponoči se zdaj precej shladi) smo se podale sladici naproti. Še enkrat smo pogledale na isto mesto in opazile še nekaj gekončkov, ker pa ni bilo dovolj presenečenj, nam je pot prekrižala tudi velikanska stonoga. Kljub njeni želji po družbi smo se je raje ognile v velikem loku.

Podvizale smo se in se kmalu znašle pred stekleno vitrino, kjer so se naši pogledi pasli na različnih torticah in drugih sladicah. Ker brez torte na rojstni dan seveda ne gre, si je Neja izbrala čokolodno tortico, Klara in Neža pa obe po en mafin. Usedle smo se za mizico zunaj, saj nam je od vsega adrenalina postalo vroče. Slavljenka je poskusila tortico in potrdila, da je okusna (ugotovile smo, da je bilo od vseh restavracij, ker smo bile do zdaj, še najbolje tukaj). Kaj kmalu smo ugotovile, da bi nam prijala pijača, zato sta se Neža in Neja nad veliko izbiro odločili za ledeni čaj ter vodo z mehurčki z okusom rdeče pomaranče. Kot nam je že v navadi, smo si pijači razdelile in tako je vsaka dobila tretjino vsake (je treba šparat). Zanimiva nam je bila plastenka od pijače z mehurčki, saj je bil večinski del plastičen, zgornji pa kot ga imajo pločevinke. 

Vse smo hitro zmazale in pojedle do zadnje drobtinice. Zaradi prestavljene ure, se je kljub zgodnji uri že stemnilo, ker pa smo bile vse še polne energije in se še nismo želele vrniti v stanovanje, smo se ustavile na klopci ob obali. Neja je izkoristila še zadnjo možnost rojstnodnevnega darila od Neže, zato smo organizirale mini photoshoting na klopcah z obodom, na katerem so se prepletale rožice. Na prvi sceni so bile rožice bele, nato pa se prestavile še do rozastih. Med fotografiranjem je šla mimo skupina najstnikov, eden izmed njih pa je večkrat zavpil CHEESE. Ker slikic še kar ni bilo dovolj, smo naslednje fotografiranje izvedle na plaži. Kljub zelo slabi osvetlitvi in poskusih s flashom je na koncu le uspelo nekaj takih, ki so bile Neji všeč. Za konec smo še malo namočile nogice v morju, nato pa se odpravile nazaj v stanovanje. Pred spanjem smo poskusile napisati še malo bloga, a smo se po dolgem dnevu na nogah odločile ponovno (ups) le tega prestaviti na kasneje.

Za konec prilagamo še nekaj zadnjih fotografij današnje slavljenke.




Ni komentarjev:

Objavite komentar

Četrtek, 10.11.2022

Tal papa in pot domov Od prejšnjega dne nismo šle nič spat, saj smo morale še dokonca spakirati in pospraviti stanovanje. Ob treh nas je pob...