Prvi slovenski napis in dooolga napitnina
Zaradi premika ure, smo bile vse še bolj zaspane kot po navadi, saj je sonce že zdavnaj vzšlo, medtem ko smo me še sladko dremale. Danes smo se rekordno hitro pripravile na našo prakso v pasjem zavetišču in šle na pot. Zdaj ne vidimo več istih sončnih vzhodov, saj je sonce že nekoliko višje na nebu, a nam to kar ugaja, saj je bilo prej ob taki uri še kar hladno in nas je v kratkih rokavih nekoliko zeblo (jope ne moremo obleči, saj po več dni nosimo iste cunje in nočemo de se ta umazanija prenese še na jopo).
Na potki ob obali, po kateri se vsak dan sprehajamo, smo opazile nekaj novega. Starejša oseba moškega spola se je trudila napolniti prazno gumo osebnega avtomobila. Zgledalo je rahlo smešno (pumpa je spuščala čudne piskajoče zvoke), a smo se kaj kmalu spomnile, da nas čaka še veliko dela in moramo pohiteti naprej. Klara je zagledala tudi mlajšo muco, ki je imela v svojem gobčku nepremično miško in tiho mijavkala (verjetno je v njihovem mačjem jeziku poklicala drugo mačko, ki se je malo za tem prikazala izza grmovja).
V zavetišču smo poleg čiščenja boksov danes dobile še dodatne zadolžitve. Neža in Klara sta morali očistiti kanal, v katerem so bili vsi iztrebki iz boksov ter zdrgniti njegove zidove. Da ne boste mislili, da sta plezali po ne vem kakšnih luknjah, kanal je le zelo majhen in ozek hodnik z nekje 30 cm tako imenovanega pločnika, ob njem pa je še 30 cm širok kanalček po katerem vse odteka do glavnega odtoka. Ker sta morali prenesti veliko veder, je Neža uporabila svojo moč in na enkrat polnila in nosila kar dve vedri z vodo. To je seveda prihranilo veliko časa, a si je ob dvigu polnega vedra večkrat zalila notranjost škornja (včasih ne rabiš niti zliti noter, saj imajo že sami škornji luknjo). Enkrat ji je celo uspelo zliti skoraj tretjino vedra na bok, tako da je imela še celoten čas prakse mokre hlače. Neja pa je med tem časom v kuhinji pomivala goro posode, katera se je nabrala še od včerajšnjega hranjenja (v mislih imejte, da je v zavetišču okoli 80 psov). Na poti domov je tudi povedala, da je med pomivanjem ene izmed pasjih posod za hrano, prijela ravno za mehak, po verjetnosti še topel iztrebek (in to brez rokavic). Naše trdo delo lahko potrdi tudi spodnja slika našega izgleda po končani praksi.
Vse izmučene, smo le prišle do stanovanja, kjer smo se temeljito umile pod toplim tušem. Neja je v svoji toaletni torbici našla Chili milo, na katerem je pisalo, da deluje antibakterijsko. Prvotno naj bi bilo namenjeno intimnim predelom, a ga je uporabila kar za celo telo v upanju, da dejansko deluje tako kot piše (antibakterijsko) Izpod tuša je prišla tokrat dejansko PREROJENA.
Skuhale smo si torteline, nanje dale smetanovo omako (tokrat smo dodale še sir) in si jih postregle ob spremljavi sveže narezanih kumar in paradižnika (z izjemo Neže, ki le tega ne mara). Za tem smo si vzele uro počitka, ki smo si ga prav pošteno zaslužile. Verjetno se 2 uri dela ne slišita tako mučni, a pri naši praksi temu ni tako, saj v tem času res neprestano delamo kar precej fizično delo.
Medtem, ko smo ležale vsaka na svoji postelji, smo skovale današnji plan. Prva stvar, katera nas je čakala, je bila vožnja do Vallette z našim predragim avtobusom št. 82 (tokrat je bil celo dokaj točen). Ko smo prišle, smo se sprehodile po ulicah mesta in sem pa tja (vsakič) zavile v trgovinico s spominki. Tokrat smo se odločile raziskati še nekaj manjših stranskih ulic, saj smo do sedaj bolj kot ne hodile le po glavni ulici sredi mesta. Neža in Klara sta se odpravile v manjšo cerkvico, kjer je vsaka darovala nekaj denarja (evro ali dva). Vsaka je prižgala svojo svečko ter se spomnila svojih najdražjih, katerih ni več med nami. Vzele sta si tudi obesek s sveto Marijo in listek na katerem je bila napisana molitev v malteščini. Neja je medtem počakala pred cerkvico, saj je bila "neprimerno" oblečena (kratke hlače). To se je spremenilo ob najdbi nove večje cerkve, pro-katedrale svetega Pavla. Kar na pločniku pred cerkvico sta si Neja in Neža oblekli daljše hlače, kar čez prej oblečene kratke hlače (vsaj zeblo ju ni kasneje), saj sta hoteli biti spoštljivi. Cerkev je bila zelo lepa in urejena. V njej so bili razstavljeni razni cerkveni predmeti, kot na primer kelihi in ostalo. Najbolj pa nas je presenetil opis cerkve v (ne boste uganili) slovenščini, saj smo se s čem takim na Malti srečale prvič.
Odpravile smo se do morja, kjer smo izza obzidja opazovale obalo okoli Vallette (Neža in Neja nekoliko lažje kot Klara... višinska razlika) in se odpravile naprej proti Vojaškemu muzeju. Tam smo kupile karte, za katere je prodajalec rabil nekam veliko časa, in pričele z ogledom. Do same trdnjave je bilo najprej nekaj deset metrov poti, ob kateri je bilo razstavljenih precej sider (nekatera so izgledala kot kramp), kasneje pa še nekaj topov. Oboje je bilo za naše pojme kar precej veliko.
Sam muzej je bil razdeljen na sedem predelov izmed katerih je vsak predstavljal svoje obdobje v zgodovini. Videle smo nekaj viteških oklepov, ščitov in mečev. V kasnejših prostorih se je tem pridružilo še strelsko orožje (razne puške in pištole). Izobešenih so imeli nekaj oblek različnih članov vojske, npr. poveljnikov, pilotov, medicinskih sester in mnogih ostalih. Medicinski del je bil še bolj pomemben na Malti, saj je ta med drugo svetovno vojno služila, kot prostor za tisoče ranjenih vojakov iz drugod.
Na koncu je bil še najzanimivejši del, kjer so bila razstavljena vojaška vozila..
Da ne bo prevelik del bloga brez naše slikice, smo se seveda morale v muzeju slikati še me.
Sledila je vožnja z manjšim trajektom. Do pomola smo se sprehodile po obzidju ob obali. Prvi trajekt je bil čez nekje 20 minut, a je nanj čakalo že kar nekaj ljudi. Ker nismo nikjer videle nikogar, ki bi prodajal vstopnice, smo se bale, da bi jih morale kupiti že kje drugje. Naš strah je bil zaman, saj so jih začeli prodajati šele po prihodu trajekta. Velik del ljudi je že imel karte in so kar hodili mimo nekoga, ki naj bi to gledal. Na koncu smo ugotovile, da bi lahko tudi me samo šle gor, saj je tisti človek tako dobro preverjal, da bi mu lahko na hitro samo pokazal nek drug račun in ne bi opazil razlike. Vkrcale smo se na Sliema Ferry in se poskušale prebiti na streho, saj je s tam najboljši razgled. Bili so še ravno trije prazni stoli, a vsi na drugem koncu. Klara in Neža sta imeli obe srečo, da sta sedeli čisto na začetku, Neja pa se je po nekaj minutah sedenja odločila, da bo samo stala, saj je hotela vsaj nekaj malega videti. Vožnja iz Valette do Slieme, ki je na drugi strani zaliva, je bila, kar kratka in rahlo vetrovna, a smo imele ravno dovolj časa, da smo posnele nekaj dobrih fotografij iz morja.
Malo smo se sprehodile po mestu in poiskale The Plaza (nakupovalno središče). Na hitro smo si ogledale trgovine (bile so zeloooo poceni). Verjetno vas zanima, zakaj bi odšle v nakupovalno center (razen zato, da malo pofirbcamo naokoli). Naš razlog obiska, je bil 50% popust katerega smo imele v Subway-u (ta se je nahajal znotraj centra). Tako smo dobile 4 velike sendviče za ceno dveh, katere bomo verjetno jedle enako dolgo kot pico fungi, pico fungi in špagete carbonara. Ko smo želele naročiti je prodajalec ravno zaprl "strežbo" za pol ure. Tako smo imele še več kot dovolj časa, da si ogledamo vsako drago trgovinico posebej. V nadstropju nižje od pritličja je bila manjša kavarna, kjer smo si kupile en croissant z kinder bueno polnilno kremo. Medtem ko smo ga jedle (razdelile smo si ga na tri dele in bil je res dober), smo si ogledale možne dodatke, ki jih lahko dodaš v sendviču. Preden smo se odpravile do Subway-a, da bi naročile, je morala Klara nujno na stranišče. Ker je bilo le to v istem nadstropju zaprto, je morala s tekočimi stopnicami oditi na stranišče v tretje nadstropje (Neja in Neža sta jo čakale kar nekaj časa). Na koncu smo le prišle do naše dolgo čakane hrane. Vzele smo dva sendviča teriyaki piščanec, le da si je v enega Klara dala od omak le kečap. Neža in Neja sta se nad tem zgražali, saj dajo ravno omake celemu sendviču okus. Vzele smo še enega z reberci (njami) in ko misliš, da ne more biti huje, je Klara v naslednjem sendviču zamenjala še čedar sir za tistega v listih. Zraven vsega tega smo dobile tudi pijačo in za sladico smo si kupile tri piškote, a je bil prodajalec tako prijazen, da nam je dal še enega dodatnega.
Če se vam hrane na sliki zdi nekoliko preveč, imate prav, saj smo kljub močni lakoti pojedle le polovico vsega in preostanek odnesle s seboj. Na koncu smo dale prodajalcu, ki je imel toliko potrpljenja, da je 15 minut sprejemal samo naše naročilo, tudi malo napitnine. Ker pa smo imele samo kovančke, je Neža morale te enega po enega spuščati v nekakšno posodico (to je trajalo več kot minuto), njihovo dolgo žvenketanje pa se je slišalo do mize, kjer sta čakali Klara in Neja ter se smejali.
Po večerji smo se s polnimi želodci sprehodile do avtobusne postaje. Na poti smo videle še velik pisker, ki se po dnevi spremeni v prodajalno s hrano.
Iz Slieme smo se v veliki gneči pripeljale do Terminala v Valletti, nato pa skoraj zaspale na naši 82-ki. Doma smo šle direktno v postelje ter nadaljevale s spancem.
Lahko noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar