Evtanazija in forenziki
Danes je naš dan potekal malo drugače, saj smo na delo odšle v zavetišče mačk (CSAF). Medtem, ko ste vi imeli dela prost dan (zaradi praznika), smo me pridno delale, saj vsi vemo, da pri živalih, delo ne more počivati. Ker smo bile tam zmenjene malo kasneje, smo lahko tudi malenkost dlje spale (kar do sedmih). Pojedle smo zajtrk in se odpravile do avtobusne postaje. Kadarkoli in kamorkoli se odpravljamo, se odpravimo prepozno, tako da smo tudi tokrat v teku lovile minutke (bolj sekunde) do odhoda avtobusa. Vsakič, ko gremo na avtobus proti Valletti rabimo prečkati križišče (isto kot prvi dan), ki nima na nobeni strani prehoda. Ko vidimo, da res ni nikjer nobenega avta, se na tri, štriri, zdaj poženemo na drugo stran ceste, kot da bi nam šlo za življenje ali smrt (deloma nam dejansko gre).
Že po izstopu iz avtobusa, smo se čudile nad velikim številom ljudi v tistem delu mesta. Kmalu smo ugotovile, da je v ulici, ki vodi do zavetišča postavljena tržnica. Stojnice so bile postavljene ena ob drugi ter se niso in niso končale. Ko smo prišle do vrat zavetišča, ob pogledu naprej po ulici še vedno nismo videle njenega konca (če bi hotele vse pogledati bi rabile ure). Kljub radovednosti, kaj imajo na voljo, smo se le na hitro sprehodile mimo, nato pa odšle v zavetišče.
Odložile smo nahrbtnike na obešalnik. Neja ga je naprej želela obesiti zraven velikega črnega nahrbtnika, a ji je ena gospa rekla, da ga naj raje prestavi, da ne bo smrdel. Za tem smo z Grace odšle do mačk, v enega izmed njihovih prostorov. Na hitro nam je povedala kaj je s kakšno mačko, za tem pa smo se še same malo razgledale na okoli. Ker imamo v krvi, da delamo in ne samo gledamo križem rok, smo se že po nekaj minutah božanja mačk začele spraševati, kako bi lahko pomagale. Gospe smo ponudile pomoč, ta pa nas je prosila, da pometemo dvorišče. Ker ni najbolje govorila angleško, nas je vprašala ali smo Maltežanke, saj je bila ves čas prepričana, da sta Neja in Klara Maltežanki in da je tujka le Neža. Vse smo se ob povedanem zelo nasmejale, saj nobeni od nas ni bilo nič jasno, nato pa ji je druga gospa razložila, da smo vse tujke. Pograbile smo metle in začele pometati, a kaj kmalu smo dobile občutek, da nam zraven manjkata še vedro z vodo in potiskač (kot jih rabimo pri psih). Neja je pometla še zadnji del, ki je ostal, Neža in Klara pa sta z mokro krpo obrisali prašne bokse. Ravno, ko smo končale z delom je prišla veterinarka Marta, ki v zavetišče pride vsak torek, zato smo ta dan prišle tudi me, z željo, da se naučimo nekaj novega. Z njo smo šle do vseh mačk, ki imajo kakršne koli težave, ob tem pa nam je vsako tudi dobro opisala in odgovorila na naša vprašanja. Delo v zavetišču nam je minilo kar prehitro (brez skrbi ni še konec, berite naprej).
Zdaj pa sledi daljši strokovni del, saj je le ta, nam najbolj zanimiv, dijaki pa boste lahko tako malo osvežili svoje znanje. Najprej pa osvežimo znanje, kako sploh pristopiti do mačke. Mački se približamo s prstom in ne s celo roko (prst izgleda manj strašno), a ne silimo v njo. Pustimo, da nas sama najprej povoha in nas tako spozna (hoče biti naša prijateljica). V primeru, da se mačka umakne že takoj, ko se ji približamo, vemo, da bomo rabili uporabiti drugačen pristop (zaščitne rokavice). Pri delu z živalmi se moramo zavedati, da so naše roke, naše orodje. Torej, če ocenimo, da bo situacija ogrozila naše zdravje, poskrbimo, da se to ne bo zgodilo. V prvem prostoru je bila v enem izmed boksov mačka z mikrosporozo. Gre za glivično bolezen, katere povzročitelj je Microsporum canis. Prenaša se z neposrednim stikom z bolno živalijo, zato moramo lastnikom vedno poudariti kako pomembno je, da si umijejo in razkužijo roke po stiku z mačko, saj je zoonoza (prenaša se z živali na človeka in obratno). Prenaša se tudi preko kontaminiranih predmetov. Pogosteje se pojavlja pri mladih muckah v slabem imunskem stanju, slabe zoohigienske razmere..., nasploh pa je pogostejša pri mačkah kakor pri psih. Pri živali opazimo alopecijo (brezdlačna mesta). Predilekcijska mesta (tam, kjer se najpogosteje pojavlja) so na glavi in ušesih ter na tačkah (tudi med prsti), saj so ti predeli najbolj vlažni, kar povzročitelju (glive) dobro dene. Pri sumu na mikrosporozo, žival pregledamo z woodovo svetilko v temnem prostoru. Ta proizvaja ultravijolične žarke, ki prehajajo skozi kobaltovo steklo, pod katerim metaboliti M. canis fluorescirajo. Za zanesljivo diagnozo je treba vzeti vzorce s spremenjenih mest na živali in jih poslati v laboratorij na kulturo. Traja nekaj dni do dva tedna, da patogen raste na kulturi. Za diagnozo uporabljamo PAS staining. Pri zdravljenju se uporabljajo šamponi, ki pa niso toliko učinkoviti, da bi lahko samo s temi žival pozdravili. Bistvena je oralna medikacija (zdravilo, ki se ga uporablja v humani medicini, saj je cenejše) in sicer učinkovina intrakonozol (Intraconozole), ki deluje sistemsko in fungistatično. Zdravimo 5 tednov, tako da prvi teden dajemo, nato en teden ne in tako naprej (1. teden: ja, 2. teden: ne, 3. teden: ja, 4. teden: ne, 5. teden: ja). Doza je 5 mg/kg enkrat na dan.
Naslednja mačka je imela ušesne garje (otodectes) in otitis, kar ji povzročalo težave z ravnotežjem, saj je vse skupaj vplivalo na vestibularni organ (za ravnotežje). Zdravimo z oridrmyl 21 dni. Lastnika moramo opozoriti, da so garje zelo kontagiozne (nalezljive) in v primeru, da ima ta več mačk, mora tisto z garjami ločiti od zdravih ali pa zdraviti vse. Če po zdravljenju z oridrmylom ni bolje se dodajo steroidi.
V naslednji kletki so bili trije mladički, pri katerih je najprej določila spol, za tem pa jih je čipirala. Pri mikročipiranju je pomembno, da najprej preverimo, da se številka čipa ujema s številko na nalepki. Nato se prepričamo, da mačka, ki jo bomo čipirali nima čipa že v sebi. Oboje preverimo s čitalcem za mikročipe. Po čipiranju se še prepričamo, da smo čip zares ustavili.
To so bile vse mačke, ki so rabile veterinarski pregled v tem prostoru, nato pa smo z delom nadaljevale v naslednjem, kjer je bilo nekaj več mačjih pacientov. Tam je bila mucka z zlomljeno medenico. Veterinarka nam je razložila, da je operacija tu komplicirana (zlom po navadi na večih delih) in da se najlažje zaceli sama, omogočiti pa moramo "cage rest" (počitek v kletki). Problem nastopi, v primeru, ko se medenica zaraste postrani, posledično pa je odprtina, skozi katero potekajo vsi izvodilni organi, ožja. S tem pride do zaprtja oziroma obstipacije. Zaradi stalnega zaprtja se črevo s časom raztegne (megakolon), kar privede do parmanentne paralize črevesja (Permanent damage to instistune /large intestine), zaradi česar ima žival neprestano drisko.
Za naslednjega mačka je Grace rekla, da ima verjetno absces, a je Marta takoj ob palpaciji povedala, da ima po vsej verjetnosti limfom (rakasto spremenjeno tkivo). Tudi same smo lahko potipale spremembo in začutile veliko gmoto na obeh straneh, na področju vratu. Muc je zaradi močne otekline nehal jesti, zato je veterinarka predpisala Dexafort, ki bo vsaj malo omilil oteklino, da bo spet lahko jedel. Da smo prepričani, da gre za tumor se opravi punkcijo in vzorec pošlje na patohistologijo.
Naslednji mačji pacient ima težave s srcem, natančneje, gre za hipertrofično miokardiopatijo. Ima prav nenavadno bitje srca. Če je normalno bitje buh tup, je pri njemu ves čas bubupbubupbubup, kot v ritmu galopiranja konja (gallop rythm). V primeru, da ima maček težave s srcem, ima v večinokrat istočasno tudi težave z ledvicami (Secondary Renal insufficiency), zato muc prejema zdravilo Forosemide, da tekočina ne zastaja v telesu. Njegov srčni utrip je poslušala s stetoskopom (električnim), me pa smo na njenem telefonu lahko istočasno slišale in videle bitje srca (frekvence). Istočasno prejema tudi zdravila proti trombozi. Če statistično gledamo, umre 1 od 3 mačkov za odpovedjo ledvic (kidney failure). Ta podatek velja za to zavetišče (podobno je tudi drugod).
Mucek v enem boksu naprej, je imel drisko, vendar se je njegovo stanje do sedaj že močno izboljšalo. Izvedele smo, da je najboljši antibiotik za zdravljenje pankreatitisa Metronidazol, vendar le tega ne uporabimo takoj. Pankreatitis je zelo resno obolenje, ki je najpogostejše pri psih. Pomembno je, da mački, ki ima diarejo zagotovimo dobro hrano (gastrointestinal) in v prehrano dodamo probiotike (dobre črevesne bakterije). Če se po petih dneh diete stanje ne izboljša, šele nato vključimo antibiotike, saj je tako bolje za črevesje.
Veterinarka Marta je čipirala še nekaj muck, nato pa smo se pogovorile o razliki med infekcijo in vnetjem. Vnetje je lokalna reakcija na poškodbo v tkivu, pri kateri pride do otekline (tumor), rdečine (rubor), bolečine (dolor), povišanja lokalne (in sistemske) telesne temperature (calor) in začasne izgube funkcije tkiva (functio laesa).
Za infekcijo (okužbo) pa je pomembna pristotnost mikroorganizma, ki telesu škoduje. Ta ne rabi biti le bakterija, lahko je tudi gliva, parazit, virus. Vnetje se lahko pojavi tudi pri infekciji.
Za mačka, ki je sledil, je Marta rekla, da težko diha, a ni nikoli kazal nobenih znakov prehlada. Pokazala nam je RTG sliko, kjer smo lahko videli tekočino v pljučih. Njegovo stanje se je izboljšalo po prejemanju antibiotikov in antiparazitikov, saj je pljučni črv (lung worm) zelo pogost na Malti med mački. V primeru, da se stanje v petih dneh ne bi izboljšalo, bi ga morali sedirati in narediti traheobronhialno lavažo, pri kateri v pljuča spustimo tekočino in jo posrkamo nazaj ter tako dobimo vzorec. Kot zanimivost na RTG sliki ne vidimo požiralnika. Na sliki smo nato še prepoznavale različne strukture, kot so vena cava caudalis in cranialis, srce, pljuča...
Po pregledu vseh mačk v tem prostoru, je sledila le še evtanazija mačke v zadnjem, tretjem prostoru. Pred tem nam je veterinarka vse lepo razložila in iz izkušenj vam lahko rečemo, da je bila to najlepša evtanazija, kar smo jih videle. Čeprav se sliši to zelo napačno, verjemite, da se močno opazi razlika v ravnanju z živaljo in da če dobro pomislimo jo s tem rešimo muk. Žival moramo pred evtanazijo najprej sedirati, jo pomiriti (anestetik). Lastniku povemo, da s sedacijo žival samo pomirimo in da če je v zelo slabem stanju uporabimo kombinacijo medazolama in butorfanola (opioid) ali pa kombinacijo medazolama in ketamina. Ketamin peče, zato je najbolje, da ga v brizgo vzememo najprej, nato šele drugi anestetik. Tako pri aplikaciji žival ne čuti toliko. Če je po apliciranem anestetiku še vedno zelo budna uporabimo medetomadin (domitor) s ketaminom, saj je delovanje močnejše. Negativna lastnost tega je, da domitor povzroča slabost, zato raje uporabimo medozolam, pri katerem traja dlje, da začne učinkovati, a jim vsaj ni slabo.
Sedacija traja približno 10 do 15 min. Žival, katero sediramo in je nočemo evtanazirati, na primer za posege, priklopimo na infuzijo in kisik. Pred aplikacijo sredstva za evtanazijo moramo nujno preveriti, da je žival popolnoma sedirana. Povprečna frekvenca srca pri mačkah je med 140 in 200 udarcov na minuto, bitje srca pa se po sedaciji upočasni. Če pri budni živali težko razločimo buh tup, pri sedirani srce lažje poslušamo. Zelo pomemben je palpebralni refleks (dotaknemo medialnega/ notranjega očesnega kota in sicer, ko je žival dobro sedirana, oko počasi zapre, a ne popolnoma). Za evtanazijo uporabimo učinkovino natrijev pentobarbital, ki ekstremno peče in povzroči srčni napad. Apliciramo ga direktno v srce, katero se ustavi takoj po aplikaciji (lahko tudi v žilo, preko kanile). Pljuča lahko delajo dlje, zato je pomembno, da zraven avskultiramo (poslušamo) srce. Palpebralnega refleksa več ni, če se zrkla dotaknemo to ostane odprto.
Mačko smo najprej sedirali s kombinacijo narketana (= ketamin) in domitorja ter anestetik aplicirali v stegensko mišico. Apliciramo hitro, da mačke z zavlečevanjem ne spravljamo še v dodaten stres, lahko pa jo z brisačo pokrijemo tudi čez glavo. Za izračun natančnih doz, ki so pri odmerjanju anestitika še posebej pomembne, smo jo prej še stehtali. Mačka je imela tumor na nosu (nose cancer), ki je že toliko napredoval, da praktično ni več imela nosu. Nehala je tudi jesti in že na pogled se je videlo, da jo zelo boli, zato smo uporabili kombinacijo z domitorjem, ki je močnejša. Ketamin v brizgo potegnemo pred domitorjem, saj zelo peče. Mačko smo obrnili na desen bok, tako da je bila leva stran obrnjena proti nam (srce je bolj na levi strani in ga bomo tako lažje našli). Ko je bila dobro sedirana, smo jo malo raztegnili, pri tem pa še vedno čutili rahlo napetost. S prsti probamo najti srce, pomagamo pa si s stetoskopom in sicer poiščemo najglasnejše mesto. Ena izmed tehnik kako najti srce, je tudi ta, da potisnemo mačkin komolec navzgor in do tam kamor seže, tam je srce. Kljub temu, da na pogled ni delovala shirana, smo ob tipanju začitile čisto vsako rebro in vretence posebej. Lahko bi rekli, da jo je rak dobesedno jedel od znotraj. Pogledale smo še njene kremplje, saj so pri starejših mačkah kremplji pogosto vraščeni. Zavedati se moramo, da je žival, ki jo evtaniziramo hišni ljubljenček nekoga, zato moramo z njo ravnati lepo, tudi po evtanaziji.
Po odhodu iz zavetišča nas je obdal vonj rib, ki so se sončile na stojnici zraven vhodnih vrat. Ker so ljudje na tržnici počasi že začeli pospravljati stvari, smo se, kar se da na hitro, sprehodile ter razgledale. Neja je na eni izmed stojnic kupila baterije, ki jih bo še kako rabila za vago za tehtanje kovčkov, da bomo do zadnjega kilograma lahko izkoristile prostor v kovčkih. Ker je prodajalca razumela, da sta dva paketka 4€, je te z veseljem kupila. Seveda pa se je izkazalo, da je to ubistvu cena enega paketka in se je morala še celo pot tolažiti, da jih res potrebuje.
Naš plan za danes je bil ogled treh mest na nasprotni strani Vallette (The Three Cities). Ker smo v mačjem zavetišču končale nekaj čez enajsto uro, je sonce že kar močno pripekalo in smo si raje namazale sončno kremo (nismo hotele biti rdeče kot paradajz). Ugotovile smo, da se nobeni izmed nas ne da ravno hoditi naokoli in je Neja predlagala ogled Esplore, to je kot neka ogromna hiša eksperimentov. Neža in Klara nad idejo sprva nista bili ravno navdušeni, saj nista vedeli ali je dejansko vredno ogleda (ko smo na internetu gledale slike in ocene, je bilo povsod napisano le: "mojim otrokom je bilo zelo všeč" s priloženimi slikami otrok na igralih). Na koncu sta le podlegli Nejinemu prepričevanju. Pot do tja ni bila dolga, le dobrih deset minut hoje.
Že ko smo prispele, nas je presenetila sama velikost stavbe, v kateri se Esplora nahaja, a se nam ni niti sanjalo, kaj nas šele čaka. Kupile smo karte in se odpravile novim spoznanjem nasproti (nekatere stvari so bile kar poučne). Ko smo vstopile skozi prva vrata, nas je sprejel majhen tornado (zabavno je bilo iti skozenj z rokami).
Imeli so veliko interaktivnih "iger". Pri prvi smo se preizkusile pri ustvarjanju svoje lastne hiše. Kriteriji, kateri so se ocenjevali, so bili praktičnost, okolju-prijaznost ter cena. Še preden začneš moraš izbrati svoje ime. Neža je napisala Ajajaj in moramo reči, da se je to kar skladalo s tem kar bi rekel ob naši oceni. No, saj je bila naša hiša praktična, a smo pri ceni oz. porabljenih sredstvih dobile nič zvezdic (očitno so nam všeč drage stvari).
Sledil je prikaz potresov po celotni Zemlji. Bilo je zelo zanimivo narejeno. Globus si lahko obračal in našel željeno mesto, obroč okoli njega pa je spreminjal čas. Ugotovile smo, da je v Sloveniji v primerjavi z bolj južnimi in bolj severnimi deli planeta kar precej potresov.
Zraven te predstavitve, so imeli opisane tudi kamnine, katere se nahajajo na tem području. Ker smo bile v sobi, ki se bolj kot ne osredotoča na razne naravne pojave, so bili naslednji na vrsti vulkani. Imeli so maketo enega in si lahko z nožnim pedalom povečal pritisk in sam ustvaril, da pride do "izbruha" (kroglice iz stiroporja).
Zadnji na to tematiko so bili potresi. Tukaj si lahko s palčkami sestavil svojo hišico in preizkusil ali bi zdržala različno močne potrese. Pri tej postaji smo se hotele ustaviti že prej, a je bil tam ravno nek otrok. Neža je pritisnila rdeč gumb, ker jo je zanimalo kaj se bo zgodila (Neja je dala le predlog) in ne hote otroku uničila vse kar je zgradil. Ta jo je prosil in moledoval naj ustavi tresenje, ona pa je samo osramočena hitro odšla.
Preden smo šle do najzanimivejšega dela, smo še odigrale igrico, kjer voziš svojo ladjico. Mislile smo, da smo na cilj prišle kar hitro, a smo ugotovile, da so bili vsi ostali mali otroci vsaj trikrat hitrejši, zato smo raje to prepustile njim.
Ker smo prišle ravno v Hallowen tednu (noč čarovnic) so imeli tudi dodaten program. Prišli so dejanski forenziki in imeli predstavitev svojega poklica. Tukaj je tudi Neža končno priznala, da je bilo res vredno obiska. Imeli so postaje postavljene po dveh hodnikih. Začele smo pri tisti, ki je bila pač prazna, saj se nismo hotele riniti med ljudmi.
Najprej sta nas ženski na tej postaji vprašali, kaj želimo vedeti, a smo odvrnile naj nam povejo kar vse. Začeli sta z opisom samega dela. Forenziki so tisti, ki med prvimi pridejo na kraj zločina. Največkrat so to tatvine, pojavljajo pa se tudi streljanja, umori, samomori... Tam je njihova naloga, da poiščejo dokaze, natančneje prstne odtise in DNA (tudi veliko drugih stvari). Povedali sta nam, da je prstni odtis dosti bolj zanesljiv, saj smo lahko, ko ga najdemo, stoodstotno prepričani, da je bila ta oseba tam (prstnih odtisov ne moremo kar tako nekam dati kot to prikažejo v filmih), DNA pa je lahko tam čisto slučajno. Na primer, če nekdo stopi na moj las in ga na čevlju nese do kraja zločina, bo moj DNA tam, čeprav jaz nisem bila tam. Prstne odtise iščejo in odkrivajo na različne načine. Da postanejo ti vidni na površini, uporabljajo različne prahe. Najbolj idealna površina, da so rezultati najbolj jasni, je npr. steklo, saj je gladko in ravno. Da najprej povemo kaj prstni odtis sploh je. Naše roke (koža) sproščajo nekakšno olje in odtis je le ostanek tega na površini katere se dotaknemo. Za svetle površine uporabijo droben črn prah. Z mehkim velikim čopičem ga vzamejo iz posodice in ga s krožnimi gibi nanesejo na površino, na kateri se prime na olje. Če so površine temne uporabijo podoben bel prah. Ko prstni odtis najdejo, ga morajo nekako spraviti do strokovnjakov, da ga lahko preučijo. To naredijo tako, da prozorno plastiko z lepilom prelepijo čezenj in ga s tem poberejo s površine. Za papir pa imajo malo drugačno tehniko. Navaden prah se na papirju le razmaže, zato tukaj uporabijo poseben črn magnetem prah. Tega iz posodice poberejo s posebno magnetno palčko (boste videli v nadaljevanju) in ga pomažejo po papirju. Odvečen prah pa s magnetom samo pospravijo nazaj. Tukaj prstnega odtisa ne moremo odnesti na enak načnin kot prej, saj bi papir le poškodovali. Plastiko uporabimo samo kot zaščito in strokovnjakom pošljemo cel list papirja.
Na naslednji postaji smo se v iskanju prstnih odtisov preizkusile tudi same. Neža je najprej samo gledala in ni hotela poskusiti, ko pa je videla kako se Klara in Neja zabavata, je morala probati še ona. Naredile smo obe metodi, tako na pairju kot na plastiki. Prstne odtise pa smo dobile za domov.
V serijah na televiziji, so prstni odtisi vedno perfektni, v pravem življenju pa temu ni tako. Ne dotaknemo se nekega predmeta vedno s celo roko, lahko se dotaknemo le s konicami ali pa roko po površini potegnemo, kar odtis popači. Nekateri ljudje imajo prstne blazinice popačene tudi zaradi poškodb (npr. opeklin...). Da lahko prstni odtis povežemo z neko osebo, mora imeti vseh 14 točk, če manjka samo ena, lahko postavimo le sum, ne moremo pa reči, da je dokaz (na sodišču tudi ni dovolj). Ko imamo dober prstni odtis, ga lahko primerjamo s tistimi v bazi prstnih odtisov. V njej so shranjeni vsi odtisi ljudi, ki so že naredili kak zločin. Če ga tukaj najdemo, imamo enega osumljenca. Velikokrat se zgodi, da osebe, katera je pustila odtis, v bazi še ni, a tega vseeno shranimo. Ta nam lahko pride prav kasneje. Tak primer je, če nekoga ujamemo na primer pri njegovi peti kraji in imamo prstne odtise iz prejšnjih štirih, ga lahko takrat povežemo tudi s tistimi in tako rešimo zločine za nazaj. Obstajajo trije tipi prstnih odtisov. To so loop (zavoj), arch (lok) in whirl (vrtina). Tudi me smo na papir s črnilom odtisnile prstne odtise (na papir prsta samo ne položiš, ampak ga povališ od leve proti desne, da se odtisne tudi stranski del), katere so dali v posebno napravo, ki jih približa na ekranu. Tam smo lahko same ugotovile svoj tip prstnega odtisa. Gledale smo odtis levega in desnega palca. Klara in Neja sta imele oba odtisa istega tipa, Neža pa je bila posebna in sta se ji ta po tipu razlikovala.
Naloga forenzikov je tudi odkrivanje ponarejenih dokumentov. Vsaka država se sama odloči katere varnostne funkcije bodo vključile. Zanimivo nam je bilo, da ponekod uporabijo toplotno črnilo, ki izgine, ko ga podrgnemo. Druge take stvari lahko vidimo npr. ko skozi papir posvetimo z navadno lučjo, če pa posvetimo z UV svetilko se nekateri deli drugače obarvajo. Z infra rdečo svetlobo lahko vidijo tudi različna črnila in tako vidijo če je nekdo nekaj zbrisal in kasneje dodal (poskušal ponarediti). Seveda so oni pozorni še na veliko več stvari kot le te.
Na naslednji mizi so imeli postavljenega veliko orožja, katero je bilo uporabljeno v dejanskih zločinih. Ko gre za streljanja, oziroma je bilo pri nekem zločinu vključeno strelo orožje, pridejo na vrsto tudi oni, forenziki. Če je na primer metek šel čez steno, imajo palčko katero postavijo skozi vhodno in izhodno odprtino ter tako določijo lokacijo iz katere je oseba izstrelila ter kam je metek potoval. Da lahko določijo vrsto izstrelka, imajo posebne kemijske teste, saj so različni metki prevlečeni z različnimi materiali (pustijo za sabo sledove). Poleg sledov na materialu, skozi katerega je izstrelek potoval, ostanejo sledovi tudi na samem metku. Te sledove pregledajo pod mikroskopom in lahko tudi samo na podlagi tega določijo material skozi katerega je le ta potoval. Še eno izmed orodij, ki ga uporabljajo je merilec moči, potrebne za sprožitev sprožilca. To jim pride prav v primeru, da se osumljenec izgovarja, da se je orožje sprožilo po nesreči. Zanimiv podatek, ki nam ga je povedal gospod, je ta, da imajo na Malti v primerjavi z ostalimi Evropskimi državami glede na prebivalstvo največ orožja, s tem pa tudi najstrožje zakone o orožju. Seveda njihovo delo obsega tudi mnogo drugih fizikalnih izračunov in animacij (naredijo v posebnem programu), a se na to področje ne spoznamo preveč in ga žal kaj bolj natančno tudi ne moremo opisati.
Že prej smo se ustavile na postaji z dokumenti, a je ostala še ena stvar. Na mizi je bil zanimiv velik stroj (ni se nam sanjalo kaj bi lahko bil) in ker smo vedele, da verjetno v bližnji prihodnosti ravno ne bomo imele veliko priložnosti se pogovarjati s forenziki, smo se odločile vprašati čemu služi. Njegov namen je odkrivanje skritih sporočil in ostalih našemu očesu skritih detajlov. Gospa je na nek list napisala "My name is Elvis Presley", pod tem listom je bil še eden (na pogled prazen), katerega je vzela in postavila na ravno pravokotno površino na vrhu stroja. Čez list je dala tanko foljo ter prižgala stroj. Med foljo in papirjem se je naredil vakum. S črnim prahom je šla čez površino folje in ponovno smo lahko videle napis (pisalo je pustilo vdrtino tudi na naslednjih papirjih) ter nekaj drugih prstnih odtisov. Da boste razumeli napisano, je spodaj nekaj slikic za lažjo predstavo.
To je bila zadnja postaja forenzikov. Stvari, katere smo izvedele, so nam bile izredno zanimive, še bolj všeč pa nam je bilo, ko smo se lahko v njih tudi same preizkusile (bi z veseljem ponovile).
Odšle smo nazaj do stalne razsteve. Naslednji del je bil posvečen okoljski krizi, katera je iz leta v leto vedno bolj in bolj opazna. Hočejo spodbuditi ljudi, da bolje skrbijo za naš planet, saj imamo le enega. Količina odpadkov, ki jo proizvedemo vsako leto je res nepredstavljiva. Že samo na Malti vsako leto nastane 400.000 ton odpadkov. Na podlagi interaktivnih iger so poiskusili razložiti kako reciklirati, jesto čim bolj ekološko pridelano hrano, varčevati z energijo... Lahko pa si tudi dirkal z avti na sončno energijo.
Naslednji del je bil za nas nekoliko manj zanimiv, no ni, da nis zanimal, le vedele smo že bolj kot ne vse. Osredotočalo se je na človeško teloin njegovo anatomijo. Razloženo si imel kako se prebavi hrana, lahko si izmeril svoj srčni utrip, pod mikroskop pa si lahko pogledal tudi celice različnih delov telesa/ organov.
V sledečem delu je bilo ogromno poskusov, predvsem s področja elektrike in magnetizma.
Najbolj všeč nam je bila krogla pri kateri so iz njene sredine "švigale strele", imeli so tudi valj, ki je deloval na podoben princip. Tukaj smo se ustavile kar nekaj časa. Še bolj kot to pa nas je očaral valj po katerem se je ob pritisku na gumb črna snov začela premikati navzgor (vemo, da si je na podlagi napisanega to teško predstavljati, zato prilagamo še video).
Nadaljevale smo do prostora, kjer si se lahko malo poigral s svetlobo. Lahko si pred žarke postavljal različne leče in zrcala ter opazoval kaj se zgodi. Videle smo tudi različne pline ter kakšno svetlobo oddajajo (ta variira vse od rdeče do modre). Všeč nam je bila predstavitev, kjer si lahko skozi oko pogledal kako vidijo različni ljudje brez očal in kako z očali (konkavna in konveksna leče). Klara je tukaj lahko pokazalo tudi kako vidu ona.
Naredile smo še nekaj skupnih slikic. Najprej pred infra-rdečo kamero kasneje pa še v zanimivih ogledalih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar