L-Arka ta´Noe in razočaranje
Danes je bilo, kot vsak dan do sedaj, jutro namenjeno čiščenju skupnih pasjih prostorov in boksov. Drama se je dogajala le pri odnašanju manjših kant z umazanimi cunjami, saj se ne eni ne drugi ne ljubi prekiniti čiščenje boksa samo zato, da odnese smeti (kanto gledamo le od daleč in upamo, da jo bo odnesel eden izmed ostalih prostovoljcev). Drugi razlog je, da je kanta že sama po sebi dokaj težka, ko pa je do vrha polna z deloma mokrimi (polulanimi in pokakanimi) cunjami, se ta teža seveda močno poveča. Tretji razlog pa je to, da ta kanta za smeti nima koles in tudi del njenih tal je zlomljen (obrabljen od vlečenja) in samo čakamo, da se bo ob enem udarcu odlomil. Podenj pa seveda ob tolikšni uporabi ne more biti raven. Ta je pod kotom 45° (mogoče tudi več), kar matematično kot pa tudi praktično močno pripomore pri vlačenju kante po stopnicah, tako gor kot tudi dol (sliši se malenkost manj bum-bum-bum po stopnicah). Klara in Neža sta to morali storiti dvakrat, kar pomeni, da sta imele še dodatno telovadbo, za razliko od Neje, ki ta dan ni niti enkrat odpeljala kante za smeti (ajajaj... bojo manjše mišice). Po končanem delu, smo se odpravile domov in psi so še dolgo gledali za nami in že komaj čakali, da pridemo nazaj naslednji dan.
Po prihodu domov in hitremu (temeljitem) tuširanju je Neža pripravila kosilo. Klara je dobila nekoliko manj slastno različico kosila in sicer špagete s smetano za kuhanje. Za Nežo in Nejo pa je bilo to premalo okusov in je Neža skuhala sirovo omako. Naredila ga je iz skupinskega sira (trije okusi sira skupaj zlepljeni v enega). S tem ni mišljeno, da si sir delimo z neko skupino, le Klara ga je tako poimenovala. Eden izmed njih je izgledal, kot da bi bil plesniv, a je Neža po pokušanju povedla, da so zelena stvar na sredini najverjetneje zelišča.
Na današnji ogled smo že komaj čakale, saj je bil na vrsti obisk manjšega živalskega vrta L-Arka ta´Noe. Po kosilu, smo se, tako kot po navadi, hitro odpravile in se vkrcale na avtobus. V zadnjih dneh se je kar pogosto zgodilo, da je puščala klima in današnji dan ni bil nobena izjema. Malo za nami sta na avtobus prišli tudi dve punci, ki sta se usedli ravno na tista dva stola, kamor je kapljalo. Ker sta tam še kar sedeli in imeli že mokre kapuce, smo jima hotele kaj reči, a sta takrat ravno opazili in se presedli. Kmalu za tem smo zunaj opazile še skiro, ki je najverjetneje takrat molil (verjetno se je neka oseba reinkarnirala v skiro, saj lahko še zdaj na steni vidite obris njene sence).
Od avtobusne postaje do zoo-ja smo imele približno 20 minut hoje. Na začetku naše poti smo za vogalom zagledale pralnico in se spomnile, da delovnih oblačil še zmeraj nismo oprale in bi bil počasi že čas, da to storimo. Prečkale smo cesto in naletele na merilec hitrosti, ki ni meril le hitrosti avtomobilov, ampak tudi hitrost mimoidočih. Neja je želela poskusiti, kako hitro lahko hodi. Tako je počasi zatekla (začela hitro hoditi) in merilec je dejansko pokazal 8 km/h. Takoj zraven so bile lepe rožice, ki so Nejo popolnoma prevzele. Barve so se prelivale iz rumene v rdečo, druge pa so bile vijolične. Slikala jih je še med tem, ko sta bili Neža in Klara že kar daleč naprej in je mogla za njima priteči. Med tem je izgledala kot telebajsek.
Medtem, ko smo hodile smo ob cesti zagledale prometni znak, ki opozarja na konje z jezdeci. Neža se je zmotila in ga poimenovala: "Konjiček, ki jaha konja". V daljavi, med polji mimo katerih smo se sprehajale, smo opazile ograjen prostor z zelo visoko črno ograjo. Postavile smo več hipotez. Lahko bi bil to živalski vrt, saj smo imele vse dosti nizka pričakovanja glede izgleda (pozna se razlika, da je Malta malo bolj oddaljena od ostale Evrope). Neja je pripomnila, da je izgledalo kot prostor iz filma The Hunger Games (ljudje znotraj visokih zidov, se borijo za svoje življenje... upale, da ne bomo me naslednje)...
Ker nismo bile prepričane, kaj bi lahko bilo, smo se najprej osredotočil na samo pot do živalskega vrta. Izkazalo se je, da tisto ni bil živalski vrt (nikoli nismo izvedele, kaj se skriva za zidovi), saj smo kmalu opazile veliko parkirišče s prav posebnim napisom, ki je pravil, da parkiraš na lastno odgovornost (le kakšna nevarnost preži iz ozadja?).
Preden smo vstopile, smo morale vse še hitro skočiti na stranišče. Ker je bil zadnjič na trajektu sebek med čakanjem Klare, smo morale danes to spremeniti in tako naredile sebek med čakanjem Neže.
Sam vhod v L-arka ta´Noe in restavracija pred njim sta bila lepo urejena z drevesi v okolici, kar se je kar hitro spremenilo. Boste vse izvedeli v nadaljevanju. Odšle smo kupit karte in vrečko arašidov, da bomo z njimi nahranile živalice. Sprva smo šle mimo manjše kletke zgrajene v obliki paviljona v kateri sta bili dve sovi. Izgledali sta kot bi bila dva robota prekrita s perjem. Njuni gibi z glavo kot pa tudi z očmi so se ponavljali skorajda v istih presledkih. Zdelo se nam je, da morata biti pod velikim stresom ali pa smo ju le zmotile pri dnevnem spancu. Verjetno je bilo tisto druga, saj nas je ena izmed njih gledala nekoliko grdo.
Sprehodile smo se po potki do naslednje kletke in srečale kokoške, ki so bile prosto spuščene (vsaj one so imele dovolj prostora), da jih obiskovalci nahranijo z arašidi. Vsaki kokoši smo dale po en arašid, Neja pa je hotela enega dati tudi petelinu, a ga ta kar ni videl tudi, če ga je imel direktno med nogami. Na koncu je bil tako počasen, da mu ga je ena izmed putk sunila izmed nog. Kletka, ki je sledila, je bila verjetno edina, ki je bila, na podlagi števila živali, dovolj prostorna. V njej smo takoj opazile mlado levinjo, ki je ležala na soncu in dremala.
Naslednja postaja so bili tigri. Imeli so kar veliko kletko, a definitivno premajhno za 5 tigrov, ki so na srečo vsaj uživali v družbi drug drugega. Imeli so veliko strukturo zgrajeno iz kamnov, iz katerih je tekel majhen slap, spodaj pa je bil bazen. Do naslednje ograde so nam še vedno sledile kokoške, ki so upale na kakšen arašid (nismo jim ga dale, saj smo jih hotele nekaj pustiti še za ostale živali).
Prispele smo do ograde z zebro Jimmy. Bil je zelo prijazen in se je pustil božati, tako da smo se vse prvič dotaknile zebre. Občutek je enak kot bi božal konja. Razlika je bila le v tem, da je bil naš Jimmy nekoliko bolj umazan (verjetno zaradi razmer). Verjetno si bi predstavljali, da je bil v veliki travnati ogradi, a se motite. Imel je ravno toliko prostora, da se je lahko malo premikal (sam pesek brez kančka trave). Njegovo zavetje je bilo iz treh strani zaprto, četrta stran pa je imela le luknjo za vrata in dve okni. Poleg vsega je imel še nekoliko predolga kopita. Seveda smo se morale z njim še poslikati, na eni sliki pa zglede kot, da ima prav velike obline.
Malo naprej so imeli tudi pava in dve pavinji. Vsi so bili prestrašeni in tudi oni so živeli v premajhni ogradi. Pav sploh ni imel repa, a so lahko vsaj normalno pojedli olupljene polovice arašidov.
V naslednji ograd so imeli tudi dva črna panterja. Eden je bil v majhni betonski hišici, drug pa je lenobno poležaval na soncu. Tukaj je bila verjetno kletka še najmanjša. V naravi veste, da se panterji svobodno sprehajajo naokoli, živijo pa tudi v okolici z veliko drevesi. Tukaj še sence nista imela. Na podlagi tega smo res ugotovile, kako dobro za živali skrbijo v našem Ljubljanskem živalskem vrtu. Na spodnji sliki lahko vidite velikost ograde (kar je pod obkroženim delom, so že kletke ostalih živali).
V sosednjih ogradah malo nižje sta bila še dva jaguarja ter dva tigra. Kot ste že verjetno ugotovili, so imeli vsi izmed njih prav tako mnogo premajhne kletke, seveda brez kakršnegakoli zelenja (imeli so vsaj neko zavetje). Tigra sta imela v spodnjem delu le malo sena (verjetno vam ni treba ravno posebej razlagati, da običajno ne živijo na senu). eden izmed njiju se je ves čas le sprehajal levo in desno po teh nekaj metrih prostora kar ga je imel (to obnašanje kaže na to, da je žival pod stresom).
.jpg)
Naš preostanek arašidov, smo dale še ovcam in kozam, ki so bile v sosednjih ogradah. Ugotovile smo, da so očitno moški predstavniki vrst pač na splošno bolj počasni, ker je Neža na vsak način hotela dati arašid ovnu, a so ga vedno prej dobile ovce. V naslednji ogradi so bile še srnice in nekaj srnjakov. Ker smo hotele nahraniti tudi njih, a nam je zmanjkalo arašidov (vmes je bilo tudi kar nekaj črvivih), je Neja šla po novo vrečko, zraven pa vzela še dodatno vrečko posušenih banan. Vmes so si svoj obrok hotele izboriti tudi glasne goske in nekaj kokoši.
Pri treh alpakah se nismo ustavile kaj predolgo, saj so znane po tem, da pljuvajo in nismo hotele biti njihove naslednje tarče. Ena izmed njih je izgledala bolj čudno oziroma slabotno. Ne bomo preveč komentirale, saj obstaja opcija, da so jo dobili iz kje drugje in zdaj skrbijo zanjo. Kako je izgledala pa si lahko pogledate sami.
Šle smo še mimo lame, konja in oslička s posebno frizuro. Nekaj banan smo dale tudi kravici in rjavkastemu bikcu (kravici iz rok, bikcu pa raje ne). Še zadnji je bil noj. Presenečene smo bile nad velikostjo njegovih nog (če te to brcne...). Neža in Neja sta mu arašide le metale, Klara pa se je kar opogumila in mu banano dala iz roke. Vse smo z njim naredile še slikico ali dve.
Ogledale smo si še papige, ki so bile zopet v premajhnih kletkah. Imeli so eno nimfo, nekaj agapornisov (rod skupine papig) in dve rumeni ari.
Na hitro smo se sprehodile še do levinje, ki je sledila Neži, ko je tekla ob kletki. Bilo ju je zelo lepo gledati, a smo po krajšem razmisleku ugotovile, da tega ni počela iz veselja, ampak, ker je sledila plenu (hec).
Ker med besedilo nismo mogle vključiti vseh slikic jih dodajamo nekaj še sem.
Vračale smo se proti domu, ko nam je pogled spet ušel proti ograjenemu prostoru. Neža je predlagala še tretjo hipotezo oz. drugo, saj smo eno že ovrgle. Rekla je, da bi lahko bil nogometni fuzbal (ni tiskarska napaka). Po krajšem pogovoru smo sklenile, da je Nejin predlog, da je to isto kot v filmu, najverjetnejši Na poti naprej preden smo prispele na postajo nas je z balkona pozdravil še lep kuža.
Ker smo si že kakšen teden želele kupiti razne spominke, smo se odpravile v Mdino. Če spremljate naš blog, veste da smo tam odkrile veliko trgovino z veliko izbiro poceni spominkov. Še preden gremo vanjo, smo si hotele kupiti nove discount kartice v Domvs Romana, ker so nam prejšnje pretekle (smo že več 10 dni na Malti). Ko smo prišle, smo bile najprej razočarane, zaradi kartic, saj jih niso imeli (jih je zmanjkalo), nato pa smo videle, da so trgovino ravnokar zapirali. Tako smo se, izmučene in razočarane, odpravile le na kos tortice (da vsaj nismo prišle za brezveze). Pred tem smo si še ogledale eno cerkev, ki je bila ravno odprta.
Vzele smo si tri tortice, in sicer Banoffee, White chocolate cheesecake in čokoladno trtico z jabolki. Kot vsakič do zdaj na Malti, so tudi tukaj za postrežbo treh kosov torte (morali so jih le vzeti iz vitrine) in kozarca jabolčnega soka s plastenko vode rabili več kot 30 minut. Že ko smo se hotele vstati in samo oditi, nam je natakar postregel. Med vsemi nam je bila najboljša Banoffee tortica, saj so se okusi banane in karamele sladkobno prepletali skupaj s čokoladnim biskvitom v popolno celoto.
Vse utrujene, a site, smo se na koncu pripeljale domov. Tokrat nas je Božiček obiskal že drugič.
Neja in Neža sta šli celi zagnani v kuhinjo, da napišeta bloge, a se je včerajšnji scenarij ponovil, s to razliko, da je danes Klari uspelo narediti tudi fotografijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar