Četrtek, 3.11.2022

Tinder Surprise in zlobni avtomat

Kot vsako jutro, smo tudi danes na hitro nekaj malega pojedle in se podvizale proti zavetišču. Ker vsako jutro, znova in znova podaljšujemo do zadnje minute, se moramo hitro obleči v delovna oblačila, ki imajo po celem tednu že cel preplet vonjav, vonj pa je na prazen želodec še toliko hujši, zato je zajtrk skoraj da ne obvezen. V zavetišču je sledilo čiščenje boksov (tako kot vse dni so sedaj), poleg nas pa sta bili še dve prostovoljki. Medtem, ko je vsaka izmed nas čistila svoj boks, sta bili onidve v enem, a vsaka pomoč pride prav. Iz postelj damo vse kar je umazano (od raznih puloverjev do oblekic, kar ljudje donirajo) v koš za smeti, ta pa se hitro napolni, zato ga je treba stalno "vozit" (bolj vleči, ker nima koles) praznit. Tokrat sta bila tam celo dva koša, oba pa sta se zelo hitro polnila. Da njima (prostovoljkama) le ne bi bilo treba izprazniti kante, sta izmenično polnili najprej enega, ko pa je bil ta že precej poln še drugega. Na koncu sta kanti odšli izpraznit Klara in Neja, naslednjo rundo pa Neža. Danes nam je družbo delal še nov kužek, ki je bil v boksu, ker bo kmalu posvojen. Sicer malo plašen (vsaj na začetku), se je po nekaj potrpežljivih minutah že malo bolj približal. Neja se je odločila z njim preživeti še malo več časa, da se navadi ljudi. Njej se je pustil božati bolj kot prej Neži, saj je imel Nejo raje... Res je bil lep, zato ni čudno, da je tako hitro našel svoj dom.

Z odtisi tačk po naših oblekah in rokah smo se vrnile v stanovanje, kjer smo si, kot je že v naši rutini, privoščile topel tuš. Danes smo si za kosilo spekle krompir (prvič uporabile pečico), ker pa nismo imele nobenega mesa razen salame, smo si jo za zraven popekle v ponvi. Po kosilu sta si Neja in Neža privoščili osvežitev v morju (po dolgem času), Klara pa se je med tem časom malo posončila in iz mivke naredila miniaturen kipec dojenčka. Kljub temu, da je hoja v vodo trajala kar nekaj časa, je bila temperatura morja res prijetna. Neža in Neja sta najprej nekaj krogov zaplavali, potem pa sta se v vodi ob obali še malo posončile tudi one. Klaro sta prosili, da naredi nekaj slikic, a se ji ni dalo ustati (rezultati malo bolj spodaj). Ko sta prišli iz vode, je Neža stopila na nek kupček in upala, da ni to kar misli, da je. Ko je videla, da kipca ni več nikjer, je le tiho stopila malo na stran, da ne bi izpadla sumljiva. Ko je Klara vprašala po dojenčku, ji je Neža povedala, da ga je prej pohodil moški, ki je šel mimo (pssst, ne povejte Klari...).

Ko smo se naužile poslušanja valov in namakanja nogic, smo se odpravile nazaj v stanovanje in na hitro sprale slano vodo s sebe. Pripravile smo si stvari, katere bomo rabile, saj smo imele za današnji dan v planu obisk Vallette, z namenom nakupa spominkov. Ker smi imele namen obiskati tudi pralnico, smo v vrečo za smeti nepredušno zaprle tudi naše delovne obleke, v drugo vrečo pa še ostale obleke (nismo hotele mešati vonjav). Med čakanjem na 82-ko nas je spreletela misel, da je danes četrtek, dan, ko nam poteče naša tedenska vozovnica. Z upanjem, da bo vsaj za tokrat še odobrilo kartico, smo odšle na avtobus, a takoj, ko smo prislonile kartico, le te ni sprejelo. Vse tri smo poskusile in se pred voznikom delale malo nevedne, na koncu pa smo vozovnice plačale, saj nam ni preostalo ničesar drugega. Na avtobusu je Neja posnela nekaj "golden hour" slikic.

Tako je bila naša prva postaja prodajalna, kjer smo si kupile nove vozovnice. Klara je takoj pojasnila, da je zdaj kartica zlata (tako kot prva), prejšnja pa srebrna. Zakaj je barva tako pomembna, boste videli v nadaljevanju. V Valletti smo preiskale vse možne trgovinice s spominki in nekaj lepih tudi kupile. Ena izmed trgovinic je imela prav posebej ozke "ulice", ker pa smo s seboj imele še dve dodatni vreči (z oblekami) je bilo sprehajanje po trgovinici še toliko težje. Na koncu se nam je le uspelo prebiti po vseh "ulicah", ne da bi kaj razbile (čutile smo veliko olajšanje). Ker smo zdaj vse polnoletne (tudi Neja), lahko z vami podelimo to kar smo našle v eni izmed trgovinic. Ob besedni igri smo se malo nasmejale, otrok v nas pa se je spraševal kako lahko to narediš (ne moremo zanikati, da ni domiselno in zabavno).

Ne smemo pozabiti še slikice Neže in Klare (manjši "kipec" za manjšo osebo).

Kaj hitro so se trgovinice (vsaj tiste, ki niso bile na glavni ulici) začele zapirati, zato smo se z avtobusom odpeljale do Spara, ki je bil ne daleč stran. Čeprav smo rabile premagati le malo kilometrine, je bila naša pot kar dolga.

Pred vstopom na avtobus je Klara večkrat ponovila, da je srebrna kartica prava. Ker sva z Nejo mislili, da naju hoče zmesti (stari sva pospravili v denarnico), sva se ji le smejali, a Klara je mislila čisto resno. Ko ji je kartico zavrnilo, naju je zmedeno pogledala ter na koncu le dala tapravo. Še nekaj minut po prihodu na avtobus ji ni bilo nič jasno, nama pa je bilo vse skupaj neizmerno smešno, saj je bila Klara tista, ki nama je razlagala zaporedje barv, kako si sledijo kartice.

V sparu smo nakupile nujno potrebne stvari, tako pa še celo pot nazaj do Vallette prenašale mleko in vodo (ni bilo tako lahko). Med čakanjem na avtobus so policisti na drugi strani ceste ustavljali avtomobile, a se nobeni izmed nas ni sanjalo kaj bi lahko bilo. Vse skupaj je zgledalo kot prizor iz kriminalističnega filma. 

Naša naslednja in tudi zadnja postaja je bila pralnica. Ker pralni in sušilni stroji sprejemajo le kovance za en evro, smo morale nekaj denarja zmenjati. V pralnici imajo za ta namen prav poseben avtomat. Na sliki izgleda rahlo zlobno. Izgleda kot, da samo čaka na tvoj denar in nate, da te uniči (I will destroy you, muahahaha). Kljub izgledu, nam je vseeno dal naše kovančke.

Obleke smo dale prati v dva ločena stroja (delovne seveda posebej), nato pa izbrale program very dirty, saj so naše obleke to res potrebovale. Preden smo stroj prižgale, smo prebrale še opozorilo, ki se nahaja zraven vrat. Opozarja te, da "ne smeš prati živali" (recimo temu, da je to naša interpretacija).

Malo za tem, ko se je boben v stroju začel obračati, je Neja ugotovil, da se nekaj čudno premika. Neža ali Klara, ena izmed njiju, je dala v stroj prati Nejino vrečo, katere ročaj se je priprl med vrata. Ta se je nekaj časa zavijala, nato odvijala, spet zavijala in to se je ponavljalo vse dokler se naposled le ni izmuznila močnemu prijemu vrat.

Prej smo si v Sparu kupile Vodo (velika začetnica ni napaka, saj se dejansko tako imenuje) ter neko drugo pijačo, katero smo kupile bolj kot ne zaradi izgleda pločevinke. Vsaka je spila tretjino vsake pijače, načele pa smo tudi piškote, ki smo jih prav tako vzele prej.

Sledilo je še sušenje, ker pa že na začetku nismo izbrale daljšega programa smo morale čas podaljševati, saj po prvi rundi (6 minut) obleke še niso bile suhe. Med ponovnim in ponovnim čakanjem, si je Neža na drugem avtomatu vzela še kavo, Neja pa je naredila nekaj slikic. 

Suhe, dišeče obleke (malo bolj oprane, kot v naši domači pralnici) smo zložile in se odpravile proti stanovanju, do tja pa nas je ločila le še ena pot z avtobusom. Na poti nas je tokrat pozdravil Gospod Kostko (Mr. Bones).

Nek moški je igral na kitaro in je morala Nejo posneti še to, da v blogu slučajno ne bo premalo slik in videov.

Kaj kmalu smo ugotovile, da avtobus številka 82 ne pelje več, zato smo se odločile iti na 91, ki pelje do vasi blizu nas, Marsaxlokk. Izstopile smo ob obali, nato pa nadaljevale pot, tako kot nam jo je zarisal Google maps. Izkazalo se je, da tej poti ne moremo zaupati (malo smo zašle), zato smo se vrnile do postaje in do stanovanja pešačile ob obali. Sledil je le še topel tuš, nato pa smo hitro zaspale.

Lahko noč.