Četrtek, 27.10.2022

Popeye in "mlada srnica"...

Zopet smo se zbudile v vlažno in rahlo zamegljeno jutro. Prejšnji večer smo zaradi prevelike utrujenosti pozabile pobrati naše oprane cunje z balkona, kjer so se sušile, in so tako ostale rahlo vlažne. Ker nam delovnih oblačil že zmanjkuje, smo tako na izbiro imele le vlažne majice kot drugo možnost pa še bolj umazane in smrdeče majice. Tako smo se, kljub neprijetnostim, odločile za prvo izbiro. Ker smo danes vse raje poležavale smo morale pohiteti in na hitro pojesti rogljičke (ponovno). Za tem smo se odpravile do zavetišča na našo jutranjo telovadbo, kjer je bil poudarek predvsem na muskulaturi zgornjega dela telesa. Vaje katere smo izvajale pa so bile drgnjenje, dvigovanje vedra ter počepi z vmesnim premikanjem odej. Vse to pa smo ponovile v treh do štirih krogih, odvisno od posameznika (koliko mu je uspelo v našem danem terminu). Danes se je največ zanimivih stvari dogajalo Neži. Odpeljati je morala manjšo kanto za smeti (brez koles) po stopnicah do večjega zabojnika za smeti. Bila je čez vrh polna z umazanimi cunjami (lahko si predstavljate, da ni bila tako lahka), ki smo jih pridno ločile od čistih, te pa so se po čiščenju celotnega boksa vrnile v pasje postelje. 

Seveda so nam pri čiščenju boksov pomagali tudi naši štirinožni prijatelji. To naredijo tako, da v boksu ponovno naredijo nekaj blatnih odtisov z namenom, da nas spodbudijo še enkrat malo počistiti (nočejo, da bi kaj spregledale). Pri polnjenju veder se vedno v naši bližini pojavi BejliSan (vprašale smo oskrbnike po njegovem imenu, a jih niti v tretje nismo prav razumele, zato smo izpeljale kar svojo verzijo imena), ki nas na svojo prisotnost opozori z glasnim hov hov. Za tem tam samo stoji in komaj čaka, da bo lahko s svojimi usti ujel kapljice vode v zraku. Da se ne zabavamo samo me, ko čistimo bokse, mu večkrat z roko špricnemo malo vode, da jo lahko ujame. Nato pa cel srečen z migajočim repkom odide do naslednje osebe, ki želi napolniti vedro. Vse smo se že spraševale kaj bi naredil, če bi ga peljali na plažo. Po vsej verjetnosti bi hotel uloviti vsak val, ki bi se približal obali in bi tako kmalu ostali brez morja. Danes mu je Neja očitno posvečala premalo pozornosti in premalokrat vrgla nekaj vode, saj se ji je (za tem ko je očistila cel boks), še enkrat pokakal na sredino boksa. Tudi Neža je imela podobno nezgodo, le de je bila tam opravljena le mala potreba. Obe sta bili nad dogodkoma zelo navdušeni.

Zaradi utrujenosti, se nam je hoja, do stanovanja zdela daljša kot po navadi. Ko smo končno prišle, smo se vse stuširale (brez tega zdaj ne gre). Neža je zopet odprla domačo pralnico, medtem pa je Klara pripravila tople sendviče. Poslovilne smo se od profesorice Alje, ki je imela kmalu let proti Sloveniji, same pa smo se pripravile na odhod proti Popeye village-u. Vas je bila zgrajena leta 1979 kot scena filma Popeye (iz leta 1980), ki sta ga producirala Paramount Pictures in Walt Disney Productions. Do tja nas je ločila vožnja do Vallette in nato še dobra ura vožnje do kraja Ghadira, ki je čisto na severnem delu Malte. Tam nas je čakal še zadnji prestop, a je bil naslednji avtobus šele čez pol ure, zato smo se odločile sprehoditi do naslednje postaje. Ker je bila ta brez kakršnekoli sence, smo šle raje dalje. Med potjo je Neži skoraj odpihnilo klobuk. Naslednja postaja se je nahajala ob lepi plaži. Mikalo nas je, da bi si šle malo namočit nogice, a nismo hotele tvegati, da bi zamudile avtobus, saj le ta vozi le na eno uro. Skrile smo se za senco steklene postaje (še vedno nam je bilo zelo vroče) in se naslonile na ograjo, kater je bila na dvignjenem predelu, pod njim pa smo opazovale širno morje. Neja in Neža sta bili še posebej pozorni na valove, ki so se križali zaradi odbijanja od pomola.

Čez ograjo smo opazovale par na pomolu malo nižje od nas (znižan predel), ki je jedel sendviče. Neopazno smo strmele v njiju, preučevale njun način prehranjevanja ter tih govor, v upanju, da ne razumeta našega jezika. Ko je naposled avtobus le prišel (seveda je prišel z zamudo), smo se z njim odpeljale po zelo čudni luknjasti cesti (kot bi bile na vlakcu smrti) med samimi polji. Ob vstopu v zabaviščni park Popeye Village, nam je prodajalka sprva zaračunala celotno ceno vstopnine. Ko smo ji obrazložile, da naj bi imele 25% popust je bilo že prepozno, saj je Neža že plačala s kartico. Prodajalec ob njej nas je rešil zagate in Neži v gotovini vrnil del vstopnine, ki jo je plačala (je trebe šparat). Ob nakupu vstopnice smo dobile zapestnico ter listek s katerim smo si lahko kasneje vzele razglednico po lastni izbiri in majhno papirnato vrečko kokic. Dobile smo tudi zemljevid, na katerem je bila narisana vas in posamezne postaje, ki smo si jih kasneje po vrsti ogledale. Že od daleč smo na morju zagledale vodna igrala in smo že komaj čakale, da bomo skočile v vodo in se ohladile po že zdaj napornem dnevu. 

Po klancu smo se spustile do prve točke na zemljevidu - trgovinica s spominki. Tukaj smo si vzele vsaka svojo razglednico in si malo ogledale kaj še ponujajo. Kot po navadi, je tudi tukaj Neja našla nekaj kar nujno potrebuje. To je bil majhen roza kalkulatorček (približno 6x4cm), ki je dejansko delal in ga lahko obesiš na ključe. Kljub temu da jo je nakup zelo mikal ga ni kupila (ŠE). Naslednja je bila na vrsti gasilska postaja. Odločile smo se, da se bomo povzpele na vrh, do balkončka, katerega smo videle od zunaj. Neja je izbrala bistveno težjo pot po zelo strmi lestvi, saj ni videla druge mnogo lažje, po kateri sta šli Neža in Klara, ki sta se povzpeli po stopnicah. Pred vrati na balkon je bilo opozorilo naj na njem stojita naenkrat le dve osebi, a se je Klara počutila avanturistično in se pridružila ostalima dvema. Ravno, ko smo se odpravljale naprej, je okostumirana ženska (po Nejino) začela zbirati prostovoljce, ki bi hoteli posneti krajši prizor iz Popeye filma. Razmišljale smo o sodelovanju, a smo ugotovile, da je to namenjeno majhnim otrokom in se odpravile naprej.

Sledile so navtična šola, pošta (zanimiv znak) ter zobozdravnikova ordinacija. V zadnjem prostoru so bili izobešeni prav posebni časopisni članki. Najbolj všeč nam je bila zobna pasta z viskijem, ter kapljice proti zobobolu s kokainom.

Naslednji sta bili pekarna, županova pisarna (Neja pregovarjala z županom), ter muzej v katerem je bil opisan nastanek stripa Popeye in izobešeni prvi izvodi. Na policah so bile razstavljene stare figure likov, predvajal pa se je tudi del filma, katerega si je Klara hotela ogledati, a sta ji Neža in Neja ušli naprej. 

Počakali sta jo zunaj na klopci in se veselili naslednje postaje, saj je bila to božičkova delavnica. Od zunaj se je zdela zelo obetavna, a ker so imeli Halloween teden, je je bilo več kot pol zaprte. Žalostne smo naredile nekaj slikic in odšle naprej.

Za tem je bil še en muzej, ki se je osredotočal na Popeye film in njegovo snemanje. Tukaj smo hitro krenile nazaj ven. Med iskanjem naslednje hiške smo zakorakale do stranišč, kjer so imeli zelo lepo označeno kje je ženski in kje moški del (fantje dobro preberite).

Sprehodile smo se še po preostanku hišic. Že do zdaj smo bile nad vasjo navdušene, naslednja stvar pa nas je dokončno očarala. Na veliki terasi se je nahajal mini golf. Vsaka je vzela svojo palico in eno žogico. V prvi rundi je vodila Neja s štirimi udarci, Neža pa bila na zadnjem mestu s 15 udarci. Vsaka naslednja proga je bila za Nejo manj uspešna (prišla je tudi do 20 udarcev na eno), tudi Nežino stanje se ni izboljševalo, Klara pa ni povedala, da ima skriti talent za mini golf. 

Po toliko neuspešnih poskusih smo le obupale in odkrile še boljšo stvarco (slikice priložene spodaj).

Poleg mini golfa nas je čakalo še veliko drugih iger. Neža in Neja sta se preizkusili v izogibanju laserjev (vrvic z zvončki). Obe sta na cilj prišli neuspešno. Vse igre so bile zelo izvirne med njimi tudi Toilet roll toss (metanje wc papirja). 

Sedaj smo bile že zelo lačne, saj ta dan nismo skoraj nič jedle. Neja je na zemljevidu poiskala mesto, kjer smo si privoščile kokice (vemo, zelo zdravo). Ob prejemu kokic si jih lahko solil oziroma sladkal, kot je to poskusila Klara. Neja in Neža sta bili nad to idejo šokirani, saj prisegata na slane kokice. Klara in Neža sta se hitro preoblekli v kopalke, medtem pa je bila Neja že v nizkem štartu za skok v vodo. Vse smo že komaj čakale, da zaplavamo v kristalno modrikasto vodo. Ta na našo žalost ni bila kaj preveč čista, kljub temu pa se je dobro videlo delno peščena in delno kamnita tla. Voda je bila sprva vsaki mrzla, a ko smo vse zaplavale in se privadile je voda postala toplejša od zraka. Naenkrat je Neja hitro zaplavala stran, saj se ji je zdelo, da je videla skata, vendar je bila le črna plastična vrečka, ki je plavala rahlo pod gladino vode. Na hitro smo odplavale do vodnih igral, kjer smo se preizkusile v svojih spretnosti lovljenja ravnotežja. Kljub dolgemu prepričevanju Neji in Neži Klare ni uspelo prepričati, da bi šla z njima čez vse prepreke vodnih igral. Raje je odplavala do bližnje vodne ploščadi, kjer je imela dober pogled nad celotnimi igrali in je z lahkoto opazovala Nežo in Nejo pri njunih padcih in podvigih. Prvih nekaj njunih poskusov ni bilo ravno najboljših, a sta na koncu tako napredovale, da sta cel poligon naredile brez padca (lahko vam zagotovimo, da ni tako lahko kot izgleda... res ne). Na enem delu igral je bila ovira, kot koza preko katere skačemo pri športni vzgoji. Ker je Neja hotela opraviti celotni krog čez vodna igrala, ne da bi padla v vodo, se je vsakič kot klop prijela koze in se zadrsala na drugo stran (Neža je bila nad njo razočarana). Ko sta se na igrali smo se skupaj odpravile proti obali. Naenkrat se je Neža dotaknila nečesa, kar jo je zelo prestrašilo, prav tako pa sta se prestrašili tudi Klara in Neja, zato sta v velikem loku odplavale okoli. Po nekaj metrih smo se ozrle nazaj in videle, da smo zopet naletele na tisto črno plastično vrečko, ki je zgledala kot skat. Na obali smo se morale hitro preobleči in odpraviti proti izhodu, saj smo imele kmalu avtobus. Ker je Klara potrebovala malo več časa da se preobleče, sta Neja in Neža zopet skočile v trgovinico s spominki, kjer si je Neja (kot lahko predvidevate) kupila plastičen mini kalkulatorček. Kljub časovni stiski, smo vseeno naredile nekaj slikic. Neja je splezala v gobo, verjetno namenjeno malo manjšim osebkom, skupaj pa smo se slikale še kot liki iz filma.

Povzpeti smo se morale na vrh hriba do izhoda, od koder je bil fantastičen pogled na celotno vas in zaliv. Naredile smo nekaj sebkov, se podpisale v knjigo obiskovalcev ter odšle proti avtobusni postaji. Na izhodu je Neja prijazno prosila za tri dodatne zemljevide, ki jih bomo pridno spravile, kot spomin na prelepo Popeye village.

Pot za nas se seveda tukaj ni končala, saj smo še imele nekaj časa do sončnega zahoda. Z avtobusom smo se odpeljale (tokrat malo dlje od prejšnjikrat) do vznožja hriba. Na njem se je že od daleč videl tako imenovan Red tower (dejansko je rdeč). Pred vzponom smo našle prometni znak z zanimivo živalsko vrsto. Tokrat to niso bile mačke, ampak ježek. Neja in Neža sta to obe seveda dokumentirali, Klara pa je iz zasede slikala behind the scenes.

Imele smo nekje 15 minut hoje do vrha. Neja je poizkušala tudi hojo vzvratno, saj je mislila, da si bo tako pot olajšala, a se je kmalu obrnila nazaj. Za stolpom se je ravno spuščalo sonce in smo lahko naredile nekaj res lepih slik. Izpred gradu je lep razgled na morje, kjer se je prav tako slikal nek par.

Že prej smo slišale glasno oglašanje ptic, ker se je to še kar ponavljalo, smo se odločile, da izvemo od kod prihaja. Še preden smo dobro krenile na pot, pa smo za ograjo zagledale jelena, ki se je mirno pasel. Počasi smo se približale in v grmovju zaslišale dodatno šumenje. Prepričane smo bile, da je majhna srnica, a se je ven privlekel le debel kozel (izgledal je kot dihur).

Po nekaj minutah opazovanja, smo šle zvokom naproti. Naletele smo na privatno območje, kjer ni dovoljeno snemanje z dronom. Med ograjo smo poizkušale kaj videti, a nismo bile preveč uspešne. Nismo se hotele prav dolgo tam zadrževati, saj so bile vsepovsod kamere. Kar nam je uspelo ujeti, so bili zajci, natlačeni v majhni kletki. Na podlagi tega pa smo sklepale, da tudi ptiči niso v dosti boljših pogojih. Preden smo se odpravile smo slišale še cviljenje in ugotovile, da imajo v kletki tudi psa, ki je najverjetneje na verigi. Zaradi videnega smo se vračale nekoliko žalostne, saj nam ni bilo všeč kako nekateri ravnajo z živalmi. Na poti nazaj smo se spet vstavile še v Starbucks-u, kjer smo tokrat poizkusile nekaj z jagodo. Ker pa je bila v bližini noč čarovnic, smo vzele še nekaj posebnega in sicer frapučino z okusom kislega jabolka. Že kar utrujene smo se končno odpravile proti domu. Na poti smo se še hitro ustavile v trgovini, saj smo potrebovale nakupiti nekaj osnovnih živil. Doma smo se zopet (drugič) stuširale, da smo se znebile slanega občutka morske vode. Na hitro je vsaka pojedla manjšo večerjo nato pa je sledilo pisanje bloga do poznih večernih ur. 

Za konec pa še slikica Popaja (otroci pojdite jest špinačo) z dodatkom Neje.