Zmagoslavni vrabček in "skorajšnja" smrt
Danes smo se zbudile ob zadnjem primernem času, saj se nam ni in ni ljubilo vstati iz tople postelje. Ekspresno hitro smo pojedle zajtrk, vsaka dva rogljička (iste kot jih jemo od prvega obiska Lidla) in se od doma odpravile kar nekaj minut prepozne ter tako imele priložnost izboljšati našo hitro hojo, vmes pa smo nekajkrat še rahlo tekle (mogoče dobimo dovolj kondicije, da izboljšamo oceno pi kuperju), a kmalu obupale, saj nas naše noge niso hotele ubogati. Čeprav se nam je mudilo, smo se ob obali ustavile, saj smo zaslišale čudno oglašanje. Ko smo iz morja zagledale prihajati konja, smo ugotovile, da je rezgetajoče zvoke spuščal on. Scena s sončnim vzhodom je bila res čarobna (kakšen lepotec), a me smo se rabile podvizati naprej.
Pred zavetišče smo prispele točno ob 7. uri, nato pa smo se nekaj minut trudile vzbuditi pozornost, da bi nam nekdo prišel odpreti vrata (zaklenjena so z verigo in ključavnico, zato nam jih mora vsako jutro nekdo odpreti). Kljub našim, vsaj za nas, glasnim hello-vom in hi-jem, nas nihče ni slišal, za tem pa je z naše strani vrat prišel gospod (tudi on dela v zavetišču), ki je zavpil čudno v njihovem jeziku. V hipu je prišla ena od oskrbnic in nam odprla vrata. Preobule smo se, vzele opremo za čiščenje in se odpravile vsaka v svoj boks. Kmalu po čiščenju so se Neji strgale rokavice in kot nalašč je Neža imela rezervne, a kaj, ko so se kmalu strgale tudi njej. Nauk te zgodbe je, da ne posodi nekaj kar boš verjetno rabil tudi sam. Več kot očitno je to zgolj samo šala (ali pač). Med delom si je Neža zalila nogo (očitno je pranje oblek danes želela opraviti že prej), Neji pa je med delom, ko se je sklonila en izmed pesekov s sprednjimi nogami skočil na glavo ter ji odišavil lase. Ob spustu ji je na rokah pustil še lep spomin in sicer prelepo, mokro, rjavo sled, za katero mislim, da ne rabite dvakrat ugibati kaj je bila. Tako kot včeraj smo tudi danes popazile na Matildo, Luckya in The little ass-a (njegovega imena še vedno ne vemo), nato pa se vrnile v stanovanje.
Tukaj imate eno slikico, da vam malo popestrimo branje tega dolgega odstavka.
Stuširale smo se, spet imele domačo pralnico delovnih oblek in si skuhale kosilo. Tokrat smo imele za kosilo torteline, kot omako pa smo uporabile smetano za kuhanje. Verjamemo, da so se vam kar sline pocedile, ob našem jedilniku, sploh pa, ker je vseboval tako izjemno omako. Po kosilu smo si najprej malo odpočile, kasneje pa smo odšle na plažo, ki jo imamo ne daleč stran od stanovanja. Klara in Neja sta med kopanjem nabrali še nekaj školjk, Neža pa se je ta čas posončila. Klara je v vodi ponudila kos trave rakcu, ki pa mu njena radodarnost ni bila všeč in jo je napadel, a so k sreči po dvoboju vsi udeleženci ostali nepoškodovani. Kmalu za tem pa je Neja našla rakove klešče, ki so imele še nekaj svežega mesa (ne skrbite, ne pripadajo prej omenjenemu rakcu...).
Ob vrnitvi v stanovanje smo izvedele, da nam je profesorica Alja našla dodatno delo v zavetišču mačk in da smo zmenjene za sestanek z njimi še isto popoldne. Njen razlog ob oznanjeni novici je bil, da jo skrbi, da bomo preveč časa preživele v stanovanju, natančneje v posteljah (dokazale ji bomo drugače).
Ker rabiš na Malti kar nekaj časa, da prideš kamorkoli z avtobusom, smo se odločile le malo sprehoditi po Valletti, saj je od nas oddaljena le dobre pol ure vožnje z avtobusom. Zaradi pisanja bloga pozno v noč (za blog porabimo nadpovprečno časa, če ni to opazno že iz njegove dolžine) je Neja na avtobusu še malo pridremala (to besedo je zapisala Neža prav tako malo zaspana, predvidevamo, da je mislila zadremala).
Nekaj ur, ki smo jih imele pred sestankom v CSAF (zavetišče) smo tako preživele v Valletti. Neja si je končno kupila sliko in pajkca, na katera ni in ni mogla pozabiti, saj jih je, kot je sama rekla, nujno rabila (uživajte ob videoposnetku).
Malo smo se sprehodile po trgovinicah s spominki, a tokrat ogled končale praznih rok, no v bistvu samo Neža. Klara si je kupila magnetek, ki ima za sabo skrito celo zgodbo. V eni izmed trgovin je Klari, ko je prijela magnetek, ta odpadel z drugega dela magneta (slike). Kljub temu, da je prodajalec rekel, da magnetka ne rabi kupiti, ga je Klara vseeno kupila. Kasneje je pojasnila, da so se na tem magnetku barve najbolje videla in da ostali niso bili tako lepi. Magnetek ji je na koncu sam prodajalec tudi popravil (nalepil nazaj), med tem času pa sva se z Nejo smejali (in "na skrivaj" opazovali izmed polic), saj je vse skupaj zgledalo zelo smešno, saj se je menila skoraj da ne deset minut.
V trgovinici smo naletele tudi na nekaj zanimivih spominkov (spodnja slikica), npr. posodici za sol in poper z zelo izvirnim napisom ter rahlo zarjavel ščipalnik za nohte.
Po mnogih pregledanih trgovinicah smo malo posedele na klopci in si ogledovale golobe ter bile priča pravemu dvoboju. Na eni strani ringa je stal mali vrabček na drugi pa množica golobov. Vsi so se potegovali za isto nagrado in sicer košček kruha. Najprej so ga zgrabili večji nasprotniki, a ga je vrabčku uspelo vzeti ter z njim odleteti. Za tem je Neja opazila enega izmed njih, ki je čudno čepel na tleh in izkazala svoje znanje ter postavila diagnozo, da nima noge. Neža sprva ni verjela, da nima ene noge, saj je prvi delovni dan med hojo proti stanovanju videla goloba, ki je podobno čepel, nato pa kar naenkrat odletel brez težav in imel obe nogi. Nejina diagnoza se je izkazala za pravo in bila na to zelo ponosna. Sprehodile smo se še do tamkajšnjega vodnjaka, kjer je Neži zaradi spolzkih tal okoli vodnjaka nekoliko spodrsnilo (skorajšnja smrt). Vzbudila je kar nekaj pozornosti, a je k sreči, zaradi dobrih ravnotežnih sposobnosti, na koncu vselej ostala cela. Klara je prizor ujela na fotografiji.
Na trgu je bil tudi krog "sklenjenih ljudi" za vsako leto eden, ki pa še same ne vemo v sklopu katerega projekta tam stojijo. Ker je bil tam prostor, da se slikaš in povežeš krog smo to seveda tudi me storile.
Ob vračanju smo se ustavile še v Starbucksu in si privoščile nekaj osvežilnega. Ob naročilu, ko poveš svoje ime, smo bile označene kot Clara (z njenim imenom imajo še najmanj težav) in Nisha (Neža). Ob vsakem poskusu, ko ljudje vprašajo po naših imenih, smo na koncu Clara, Nea in nekaj kar je preveč kompliciranega (to so rekli tudi v obeh zavetiščih). Naročili smo dve različni pijači (caramel frappucino in salted caramel and maple syrup latte), ker pa Klari in Neji drug ni bil preveč všeč (preveč okusa po kavi) sta tega prepustili Neži in raje spili sladko Nisho (Clare ne maramo).
Pred odhodom na avtobus smo kupile še karte za avtobus, imamo namreč tedenske vozovnice in čeprav se še kar ne zavedamo je en teden že skoraj naokoli. Vse že malenkost lačne, smo si ob avtobusni postaji kupile arančine, katere smo po predlogu profesorice želele poskusiti že nekaj dni. Vzele smo enega v katerem je bila šunka in sir in enega s piščancem. Za tiste, ki ne veste kaj je to, je v obliki krogle, paniran riž z različnimi nadevi v sredini. Najprej smo poskusile tistega s piščancem, čeprav smo bile cel čas prepričane, da je polnjen s šunko. Čeprav sta izgledala okusno, žal ne moremo reči, da sta nam bila preveč všeč.
Po hitrem sprehodu po Valletti in nepotrebnem zapravljanju (kajne Neja?) smo se z avtobusom odpeljale do zavetišča CSAF. Na poti do tja smo si prepevale pesmice in opazile igrišče za otroke, ki je takoj pritegnilo naš pogled in vzbudilo željo po igranju (ne pozabite ohranjati otroka v sebi :) ). CSAF (Carers for Stray and Abandoned Felines) je zavetišče za zapuščene mačke, ki jim nudi zavetje in veterinarsko oskrbo. Vhodna vrata so se nam zdela precej unikatna. Izgledalo so kot, da bomo ravnokar vstopile v nekakšen visoko varovan zapor ali bunker.
Trenutno je v njem nastanjenih več kot 250 mačk, ki še vedno iščejo tistega pravega človeka, na katerega do sedaj niso naletele. Med čakanjem na gospo, s katero smo bile dogovorjene, smo se malo razgledale in fotografirale nekaj tamkajšnjih mačk, opazile pa smo tudi petelina v sredini drevesne krošnje. Kmalu za tem je prišla gospa Grace, ki nam je podrobneje razkazala okolico in prostore zavetišča. Fascinantno se nam je zdelo, koliko informacij ve o vsaki mački. Ne samo, da je vedela imena za vsakega posebej, vedela je točno kako je maček prišel k njim in v kakšnem stanju je takrat bil. Si predstavljate, da bi vedeli imena 250 plus mačk in jih znali razlikovati? Veliko je tudi primerov, ko ljudje mačko prinesejo k njim, ker se jim mačka dvakrat polula na preprogo ali pa jim kaj spraska... Zaradi ogromnega števila mačk je problematika tudi sterilizacija/kastracija mačk, saj si jih veliko ljudi ne more privoščiti, klinika, ki pa je najcenejša je ves čas terminsko zapolnjena. V zavetišču imajo tudi dva seniorčka, stara sedemnajst let, ki sta z njimi že skoraj od začetka in bi se lahko reklo, da sta domača. Zanimiv nam je bil tudi podatek, da gre veliko posvojenih mačk v Nemčijo. Pred odhodom so ustrezno cepljene in čipirane in kot je vsem jasno si večina lastnikov želi imeti raje mladega mucka, kot odraslo leto ali več staro mačko, zato nekatere mačke v zavetišču ostanejo velik del svojega življenja.
Zmenile smo se, da pridemo delat v petek popoldne, za nadaljnje delo pa se bomo menile sproti. Ob torkih k njim pride veterinarka (hči od Grace), tako pa se bomo lahko naučile še kaj novega in pomagale z znanjem, ki ga imamo. Po prijetnem ogledu in pogovoru smo se odločile vrniti v Valletto. Ob odhajanju se je Neža še z glavo zabila v vrata, saj je pozabila, da so precej nizka.
Na poti pa smo se ustavile še na igrišču, ki smo ga videle prej. Med potjo smo pojedle še zadnji arančin (ham&cheese), kmalu za tem pa se je Klari na glavo pokakcal ptič. Lahko bi rekli, da je šlo za srečo v nesreči, saj je na glavi nosila kapo (bila je nova in bele barve), tako da lasje so ostali čisti, a kapa na žalost ne. Poskusila jo je zdrgniti z mokrimi robčki, a neuspešno, zato je bila naslednjih nekaj minut rahlo čemerna. Za na igrišče si moral odpreti najprej prva vrata, nato pa druga, katerih Neja in Neža nista znali odpreti. Nekaj minut sta jih na vse načine poskušali odpreti, nato pa jih je odprla Neja, ko se je čisto slučajno naslonila na drugo stran vrat. Dejstvo, da smo rabile toliko časa je bilo rahlo žalostno, saj je malo za nami to hitreje storil štiriletni otrok.
Na igrišču nas je poleg guganja v smeh spravil otrok, ki se je ves čas vračal k nam in nas pozdravljal. Ker se je kmalu za tem spustil mrak, smo pohitele na avtobusno postajo, a tam še kar nekaj časa posedele na klopci, saj smo avtobus za malenkost zamudile. Ta je naposled le prišel, ko pa smo preverile koliko časa se bomo vozile, nam je kazalo, kot da je krenil s poti. Z mislijo, da moramo izstopiti pri naslednji postaji, saj ne gremo po pravi poti, smo ob ponovnem pogledu na ekran le ugotovile, da je avtobus vseeno pravi. Odločile smo se, da se nam danes ne da kuhati, zato smo se odpravile v Pizza Hut. Za jest smo si skupaj naročile en platter in kruhke z mocarelo, saj nas je do zdaj izučilo, da vsaka posebej ni kos celotni porciji, za odžejat pa en jabolčni sok (2,5 dl) in eno vodo ter prosile za tri kozarce. Da ne boste razumeli narobe, vzele smo vse skupaj en sok in ne vsaka svojega. Neja je nato spretno porazdelila sok v tri kozarce in dolila še vodo.
Med jedjo je Nežo začelo srbeti še po rokah (kot, da samo po obrazu ni bilo dovolj) in kmalu je ugotovila, da ima roke posute z drobnimi izpuščajčki. Ves čas se je želela praskati, ker pa sta ji Neja in Klara to stalno preprečevali je izkoristila vsak trenutek njune nepozornosti.
Po večerji smo se sprehodile še malo naprej po ulici, a kaj kmalu obrnile, saj so ulice postajale pretemne, me pa smo tudi bile že utrujene.
Neja in Neža sta se na poti nazaj še enkrat ustavile v Pizza Hut-u, saj sta prej pozabili iti na WC. Ta čas je Klara počakala zunaj in bila priča pogovoru ženske in natakarja. Ženska je želela, da natakar naroči kuharju naj nekaj ne meniju spremeni samo po njeni želji. Nadaljnjega pogovora nismo ujele, saj smo se že prej odpravile. Po dolgem dnevu na nogah smo se kar pozno vrnile z avtobusom in v trenutku zaspale.
Za konec pa še lepa rožica, katero je ukradla Neja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar