Muce mace
Pa je še en teden prišel na okoli in ponovno nas je čakalo delo v zavetišču mačk. Kot vsako jutro, tudi tokrat naše prebujanje in spravljanje iz postelj ni bilo drugače. Na pol še z zaprtimi očmi (kljub daljšemu spancu) smo pojedle umešana jajčka, ki jih je spekla še najbolj zbujena, Klara. Medtem ko Neža že čaka pred vhodom, se Neja in Klara vsakič (ampak res vsakič) ta čas še odpravljata, in tudi to jutro ni bilo nič drugače. Z avtobusom smo se odpeljale proti zavetišču, vmes pa še enkrat prestopile, saj je v ulici, kjer je zavetišče ob torkih postavljena tržnica in je zaradi tega avtobus imel obvoz.
Kmalu po našem prihodu je prišla veterinarka Marta, tako da smo se hitro lotili dela. V prvem prostoru je bila mačka, ki je bila zelo slabotna. Zmerila ji je temperaturo, ta pa je bila povišana. Poleg tega pa mačka ni jedla normalno že 4 dni ter bila dehidrirana (zmanjšan kožni turgor). Mačka je predla, kar pa ni vedno znak, da je vesela. V tem primeru jo je bilo zelo strah, predla pa je, ker je bila v tako močni bolečini. Predpisan ji je bil dexafort, ki ima protivnetno delovanje (analgetik) in marbocyl (antibiotik), subkutano pa je tudi dobila infuzijo in sicer ringerjev laktat. Izvedele smo, da natrijev klorid zaradi drugačnega pH-ja ni ustrezen za infuzije. Vsa zdravila dobi injekcijsko, saj ima oteženo požiranje. V prostoru je bila še mačka s kroničnim gingivitisom (vnetjem dlesni), ki pa ni bila pripravljena pokazati vnetih dlesni. Brez, da bi se jo preveč dotikala, smo videli, da ji malo sline teče iz gobčka, kar je poleg vnetih dlesni značilno za gingavitis. Zadnji pacient v tej sobi je bil oranžen muc, ki je imel kronično močno povečane bezgavke, katere smo lahko tudi otipale. Injekcijski je dobil marbocyl in antibiotik, ker pa antibioktik ob apliciranju peče, le tega apliciramo nazadnje. V tem prostoru smo z delom končale, zato smo odšle v naslednji prostor. Tam je Marta najprej čipirala enega mucka, nato pa smo eni izmed muck vzele kri za fiv/felv test. V hitri test (luknjico) smo dale eno kapljico krvi, nato pa dve kapljici reagenta. Neja je nato vzela še vzorec za parvo virus (palčko je povrtala v dreku), pomešalo v tekočini in raztopino kanila v hitri test. Oba testa sta prišla negativna, bila je samo ena črtica. Če bi test bil pozitiven bi se pojavili dve.
Na koncu smo se le še pogovorile o atritisu. Ko se mačke ne negujejo več toliko kot se, lahko posumimo na artritis v zadnjih nogah ali pa v hrbtenici. Načeloma bi lahko imela tudi težave z zobmi. Povedala nam je, da po osmih letih, ima vsaka žival artritis vsaj v enem sklepu.
Zaradi bolečin, ki jih ima žival zaradi artritisa lahko pride tudi, da žival ni sposobna urinirati zunaj, saj zaradi bolečine zavlečuje, dokler je res močno ne tišči in se, ko se hoče pobrati prej polula.
Po končanem delu, smo veterinarki Marti dale darilo, katerega smo ji nameravale dati že prejšnji torek, a smo ga v naglici pozabile v stanovanju. Marta je odprla škatlo in videla, da se v njej skriva steklenica (bic), katere se je tako močno razveselila, kot da si je ene že dolgo časa želela. Dala jo je iz škatle in ugotovila, da se v njej skriva še svinčnik in kemik ter rekla, da ji bosta zagotovo prišla prav pri delu, razveselila pa se je tudi piškotov. Od navdušenja je poskočila, tako pa je za nas bilo poslavljanje še bolj emotično. Že se je poslovila in rekla, da se vidimo naslednji torek, ko pa je zvedla, da nas takrat ne bo več na Malti (novica jo je zelo presenetila), je v hipu odložila nahrbtnik in nas vsako posebej objela. Zaželela nam je vse dobro na naši poti in nam rekla, da nam je vedno na voljo, če jo bomo rabile. S solzami v očeh smo se poslovile, nato pa smo še malo ostale v družbi mačk, ki so za spremembo od psov malo bolj čiste in tihe. Ena od mačk je zaspančkala v Nežinem naročju, medtem pa se je Neja na vso moč trudila eno obdržati pri sebi, a neuspešno. Na koncu smo naredile še eno fotografijo z Grace in se poslovile še od ostalih v zavetišču. Moramo reči, da nam je bilo delo z mačkami in tako super ljudmi v veliko veselje, poleg vsega pa smo pridobile ogromno znanja.
Do avtobusne postaje smo se sprehodile po tržnici in na eni izmed stojnic kupile piškote. Na daleč je izgledalo, kot da imajo koščke čokolade (to nas je tudi prepričalo v nakup), a se je izkazalo, da so temne pike bile rozine (na srečo jih imamo vse rade). Pred prihodom avtobusa, smo tako malo potešile lakoto in se odpravile naravnost do stanovanja, vsaj približno. Ustavile smo se še v bližnji trgovinici in kupile še zadnje stvari, ki jih rabimo. Eno izmed teh je bilo mleko, saj nas čaka še ena runda palačink, da porabimo celo moko. Pred začetkom pisanja blogov smo si privoščile še skok v morje in čeprav je bila voda sprva mrzla, je plavanje hitro postalo zelo prijetno. Plavale smo do pomola in nazaj, vmes pa si menjavale žogo, ki jo imamo še vedno od takrat, ko smo jo kupile na golden bay-u. Tista, ki jo je držala se je lahko za tisti čas z zaprtimi očmi prepustila valovom, ki so jo nesli v svojo smer. Po še nekaj preplavnaih krogih, smo si ogrnile brisače ter se sprehodile po pločniku ob obali. Ugotovile smo, da se je odprl starbucks, katerega smo že cel teden, ko smo hodile v zavetišče opazovale, a do zdaj še ni odprl svojih vrat strankam. V stanovanju smo se stuširale, nato pa je sledil le en opravek, pisanje blogov. Neža si je medtem vzela še čas, da je spekla palačinke in tudi tokrat je na začetku uspel le šmorn, a se je po nekaj poskusih začel delati tudi lep kupček palačink. Na koncu je pomila še posodo, tisto za katero je Neja že nekajkrat rekla, da jo bo pomila, a je od časa, ko je to rekla, že nekaj časa čakala na istem mestu. Po večerji pa smo takoj nadaljevale s pisanjem v pozne ure.
Lahko noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar