Petek, 21.10.2022

Kinnie in DIY motor

Naš dan se je pričel s prijetno budnico, natančneje zvokom fleksarice. Ker smo imele že kmalu dopolodan sestanek, je le Klari uspelo pojesti zajtrk (pica fungi),ostale pa smo morale na pot s praznim želodcem. Ker naj bi avtobus na postajo prišel pred nami - to nam je povedal Google Maps - smo do postaje skoraj da ne tekle, a je bil trud zaman, saj tega avtobusa ni bilo še pol ure. Na sestanku so nas pogostili s čajem in kot nalašč so od prejšnjega dneva od sestanka ostali točno štirje mafini, za vsako eden, ki so potešili našo lakoto. Gospod Christian, ki v sklopu MCAST sodeluje s programom ERASMUS+, nam je na kratko predstavil zgodovino Malte in njene znamenitosti. Izvedele smo, da je bilo na Malti snemanih kar nekaj znanih filmov, na primer Game of Thrones, Gladiator, Assasins Creed, Troja... Poleg pomembnih informaciji o mobilnosti, nam je svetoval, naj ne gledamo v zrak če slišimo pok. To nas je najprej zmedlo, a nam je razložil, da je na Malti trenutno sezona lova in je velika možnost, da bomo na cesti srečale koga s puško, saj radi streljajo ptice. Gor pa naj ne bi gledale zato, da nam svinec ne bi padal v oči. Povedal nam je, da je jezik, ki ga govorijo na Malti, mešanica italijanskega, arabskega ter angleškega jezika in da ime našega kraja, kjer smo nastanjene,  Birzebuga (izgovori se birzebuđa)  v prevodu pomeni mesto, kjer so olive (˝well of olives˝). Ko smo hodile nazaj do avtobusne postaje, smo opazile lesene hiške za mačke. Ker imajo na otoku ogromno potepuških mačk, nam je bilo všeč, da imajo vsaj neko zatočišče.

Na poti smo se ustavile še v Lidlu, kjer smo nakupile nekaj osnovnih stvari. V stanovanju smo nahitro pojedle pico fungi, pico fungi in špagete carbonara ter se odpravile naprej.

Naša naslednja postaja je bilo zavetišče AAA Sanctuary, kjer bomo v prihodnje opravljale prakso. Gospa tam nas je prijazno sprejela in nam na kratko opisala kako bo potekalo naše delo. Povedala nam je, da imajo v zavetišču trenutno okoli 80 psov, naša naloga bo pa predvsem čiščenje pasjih prostorov. Nato nam je ena izmed oskrbnic na hitro razkazala zavetišče. Nazaj smo se odpravile kar peš. Profesorica Alja je poskusila sadež s kaktusa ob cesti. Rekla je, da je 95% prepričana, da ni strupen, tako smo naslednjih nekaj minut upale, da se ni motila. 

Hodile smo ob obali in naletele na nekaj zanimivih stvari. Prva je bila mrtva riba številka 1... Druga pa je bil znak, ki prepoveduje hranjenje golobov, za katerega je kazen točno 46,59€.

Hotele smo se odpraviti na plažo, a je bilo zunaj nevzdržno vroče in smo si raje privoščile kratek popoldanski počitek. Zaluštau se nam je sladoled, a smo bile prelene, da bi si ga šle iskat. Po nekaj urnem poležavanju, smo se končno spravile ven iz stanovanja. Odločile smo se, da malo raziščemo mesto v katerem smo. Najprej smo si morale iti namočit nogice v morje.

Za tem, smo se  sprehodile po ozki potki ob morju, ki ni imela ograje, in upale da ne pademo v vodo. Ustavile smo se pri kamnih, ki so imeli v svojih vdolbinah bazenčke slane vode z dodatkom mivke. Neja se je odpravila na raziskovalni pohod in v bazenčkih našla nekaj lepih školjk ter za vsako izmed nas ene rakove klešče. Le malo naprej pa smo videle mrtvo ribo številka 2 (tukaj slikice ne bomo dodale, da vas ne bomo prehitro odvrnile od našega bloga, zato vam raje prikažemo sliko oguljenega ptiča, ki sedi na čolnu z neznano vsebino).

Ker je Neža predlagala, da bi lahko splezale na skalo sredi morja, je Neja vzela izziv zelo resno in ga tudi opravila. Do cilja se je prebila s hojo v počepu in po nesreči špricnila vodo na kamen, čemur je sledilo to, da je imela cele mokre hlače... Na spodnjih slikah lahko vidite rezultate in behind the scenes:

Medtem, ko smo hodile ob pristanišču, sta bili Neja in Neža čisto navdušeni nad slikanjem čolničkom. Opazile smo skoraj kvadraten čolniček in ustvarile hipotezo, da je to posledica tega, da se ljudem ni dalo ukrivljati lesa in so raje delali po linji najmanjšega odpora. Všeč pa nam je bil tudi čoln z poslikavo ribic. Neja je hotela narediti lepo panoramo, a se je iz desne prikradel duhec iz svetilke, po imenu Neža.

Ker še nismo imele dovolj photoshooting-ov, smo se odločile, da posnamemo nekaj fotografij skupaj z zelo fotogenično gugalnico.

Vse te aktivnosti so nas malo utrudile in smo rabile nekaj, da se odžejam. Kot nalašč smo zagledale avtomat za pijačo. Sprva je zgledal, kot da tam stoji neuporabljen že 100 let, a smo proti našim pričakovanjem ugotovile da deluje. Neja se je spomnila, da je slišala, da je Kinnie njihova avtohtona pijača in smo se odločile, da jo probamo. Navodila na avtomatu so bila zelo zanimiva. Da vam pojasnimo, kaj s tem mislimo, bila so napisana z alkoholnim flumastrom, ki je že malo zbledel. Okus je bil zanimiv, ampak na dober način (kot mešanica CocaCole in Fante). Imel je tudi grenek priokus, ki ga Neja ni zaznala do zadnjega požirka.

Po tem smo se sprehodile med hišami na manjši hribček in si ogledale nekaj znamenitosti. Izza ograje smo slikale neke kipe. Ker pa naj bi za vstop in fotografiranje plačal, smo raje hitro odšle, da nas čuvaj ne bi pregnal. Videle smo tudi stavbo, ki je včasih služila kot neka obrambna trdnjava z dvema zidovoma med katerima je pas vode, danes pa je uporabljena kot restavracija. Ko smo hodile mimo nje smo slišale zelo glasno žvrgolenje in naša prva misel je bila, da imajo nekje v kletki veliko ptičkov in jih prodajajo (to je tukaj na žalost pogosto), a smo ugotovile, da je na srečo le toliko vrabčkov v eni krošnji. Bilo jih je nekaj deset. tudi na tem sprehodu smo srečala kar precej potepuških mačkov, še posebej pa nas je očaral tale črn gospodič:

Ker še ni bila toliko ura smo se odločile iti naprej in nekje počakati sončni zahod. Našle smo prijetno majhno plažico na koncu mesta. Tam je Neja spet iskala školjke in našla nekaj prav lepih primerkov. Ob sončnem zahodu smo naredile še nekaj sebkov (za tiste, ki ne veste kaj to pomeni, to je selfie po slovensko) ter fotografij. Na eno smo celo ujele letalo med letom.

Po sončnem zahodu smo se odpravile do najbližje avtobusne postaje, kamor naj bi čez 5 minut prišel avtobus. Če nas spremljate že od prej, verjetno veste kaj sledi. Avtobusa ni bilo. Zaradi okvare klopce, smo se morale usesti nekaj metrov od postaje, zraven znaka: pazi mačke na cesti. 

Po dvajsetih minutah smo se odločile počakati še deset minut v upanju, da avtobus vseeno pride. Med čakanjem smo zagledale nekaj zanimivega in unikatnega. Nekdo se je mimo peljal na cestnem kolesu, ki je spuščalo nekoliko nenavaden zvok. To je bil zvok motorja, ki ga je nekdo pritrdil na kolo (DIY motor). Po 40 minut čakanja smo se predale in prepustile usodi. Peš smo se odpravile proti drugi avtobusni postaji v upanju, da se tam situacija ne ponovi. Tam je avtobus res prišel, a seveda ne po urniku. Hitro smo prišle domov, a bile nekoliko jezne, saj bi lahko med časom čakanja že dvakrat peš prišle domov. V stanovanju smo si postregle s preostankom pice fungi, pice fungi in špagetov carbonare ter se ponovno odpravile proti Lidlu. Kupile smo malo meseka, sokeca, sladoledeka, paradajzeka in pomarančic. Ko smo prišle nazaj domov smo pojedle še večerjo št. 2, ki je bila za čuda drugačna od prejšnjih treh obrokov. Pojedle smo nekaj jogurtov in se počasi odpravile spat (pisat blog).

Za konec pa še nekaj estetskih slikic ter vzpodbudnih besed: