Pokvarjen avtobus in "park"
Zbudile smo se okoli devetih, ko je Klara odgrnila zaveso in so na naše obraze padli sončni žarki in nas pogreli. Naše vreme nam je prav všeč, saj vemo kaj morate preživljati vi v Sloveniji. Da vam bodo deževni dnevi čim hitreje minili, vam predlagamo branje našega bloga, saj vas bo če ne drugega vsaj malo nasmejal in pregnal del sivine. Sedaj pa nazaj k našemu dnevu.
Ob zajtrku smo do konca splanirale kaj bomo počele čez dan in se kmalu odpravile proti avtobusu. Naša prva postaja je bila Valeta, kjer smo poiskale Nacionalni arheološki muzej in si tam kupile kartice za popuste (Malta discount card), saj si hočemo ogledati čim več stvari. Ker si je profesorica ta čas v kavarni naročila kavico in jajčka in ji nič od tega še niso postregli, smo imele še nekaj časa, da se sprehodimo po mestu. Neji je v oči padel skakajoči pajkec (igrača, o nakupu katere še zmeraj razmišlja). Ko sva jo le prepričali, da gremo naprej so jo že očarale posebne slike po katere bomo morale verjetno iti v prihodnjih dneh.
Ko je profesorica končala smo šle na glavno avtobusno postajo, kjer smo poskusile nekaj tradicionalne Malteške hrane. Neža je vzela pastizzi polnjen z rikoto (kvadratna stvar iz listnatega testa), Neja qassatat z rikoto (krogla polna rikote), Klara pa Sicilian ham and cheese. Prav vsaka od teh stvari je bila okusna, a smo bile preveč lačne, da nam bi uspelo slikati. Neža in Neja sta bili nad vsebino presenečeni, saj sta obe mislili, da je rikota nekaj podobnega špinači. Med čakanjem na pravi avtobus smo še me nekajkrat slikale profesorico v odsevu avtobusnega okna, da ne bo samo ona tista, ki nas slika na skrivaj.
Čeprav po navadi Sorry not in service ni avtobus, ki ga želiš videti, nas je danes rešil ravno ta, ko je v zadnjem momentu spremenil številko. Prve težave so se začele že čez pol ure. Kar naenkrat smo se ustavili in obtičali sredi ničesar. Voznik je poizkušal zagnati avtobus, a so se ob vsakem poskusu slišali čudni zvoki. Ker smo mislile, da nam ni preostalo drugega smo se naprej odpravile peš. Že po nekaj metrih pa je za nami pripeljal avtobus in nas spet pobral, saj se je med tem časom čudežno popravil. Lahko rečemo, da smo imele kar veliko sreče. Kljub temu, da nismo rabile hoditi po žgočem soncu, smo že komaj čakale, da se osvežimo v morju. Tudi če na Malti ni več glavna sezona, je bila plaža skoraj čisto polna. Ko smo našle prostor, smo samo odložile stvari in "pohitele" v vodo. Ker smo se v vodi začele dolgočasiti, smo hotele dodatno stimulirati možgančke in smo se odločile za igro z žogo. Neja in Neža sta se odpravili do trgovinice, a sta imele preveč izbire (dva modela žog), kar je situacijo otežilo. Ko sta dobro analizirale vse vidike uporabnosti posameznega modela, sta pretehtali, da bo boljša dražja žoga, s katero bomo lahko igrale tudi odbojko. Edini problem, ki smo ga ugotovile šele pozneje, je ta kako spraviti žogo na letalo. Kot eno izmed naših opcij, smo dale to, da žogo zadnji dan prodamo na plaži za 5€.
Privoščile smo si še kratko sončenje, nato pa nadaljevale z drugim delom našega načrta, obisk parka Il-Majjistral (priporočil nam ga je Christian iz MCAST-a). Naša predstava parka je bila malenkost drugačna od tistega kar smo videle. Večina ljudi bi ob besedi park pomislila na drevje, potko... tukaj pa so bili le kamni in majhni suhi grmički do kamor je segal naš pogled. "Park" smo si vseeno odločile malo raziskati.
Med potjo smo uživale v pogledu na klife in morje ter trpele ob bolečih udarcih v kamne na potki, saj je bila naša obutev zelo primerna (natikači). Nekajkrat smo se že hotele obrniti, a nas je preveč zanimalo kaj je na drugi strani hriba. Po pol ure hoje v rahel klanec, smo ugotovile, da smo si zastavile prevelik cilj, saj se druga stran še zmeraj ni zdela nič bližje. S težkim srcem smo se obrnile in odšle nazaj od koder smo prišle. Med potjo smo opazile razpoko v tleh, ki se je raztezala zelo daleč in bila kar globoka. Zdelo se je kot da se bo klif ravno kar odlomil (po naših zadnjih informacijah klif še vedno stoji na svojem mestu).
Pri neki napol sezidani hiški smo se usedle na kamne in pričele s čakanjem na sončni zahod. Ker je bilo Neji dolgčas, se je igrala s kamenčki in sestavila tole (ponosne predstavnice BIC):
Od dolgega sedenja nas je že začel boleti naš Gluteus Maximus (ker bo večina ljudi, ki to bere, veterinarskih tehnikov, prevoda ne bomo vključile, saj bi to morali vedeti), zato smo spremenile svoj telesni položaj in se ulegle na betonsko ploščad. Takoj, ko se je nebo začelo barvati, smo pričele s fotografiranjem. Klara in Neja sta bili mnenja, da se je Neža nekajkrat preveč približala robu, zato sta bili ves čas v skrbeh.
Ko se je sonce dokončno skrilo za vodno odejo, smo s hitrim tempom odpeketele proti avtobusni postaji, saj smo imele avtobus čez manj kot deset minut. Naša hitrost se je le stopnjevala, a na koncu se le ni izšlo. Profesorica je šla na avtobus malo pred nami in nas je videla skozi okno, ko smo tekle nasproti z upanjem, da ne spelje. Kasneje nam je povedala, da nam je tudi pomahala. In tako se je začelo ponovno čakanje. V tem času nas je skoraj povozil drug avtobus (sedele smo na robniku... ups), okoli nas pa so ljudje tekali kot zmešane kure in nas skoraj zmečkali. Naposled je avtobus le prišel, a smo se morali tudi tokrat ustaviti saj so se vratca tanka sama od sebe odprla. Neja je med vožnjo posnela lepo slikico Neže, na kateri zgleda kot, da jo moški v odsevu grdo gleda.
Da ne bomo samo kritizirale, bi rade izpostavile še eno dobro stvar, na avtobusih imajo luknjo za polnjenje telefonov (to bi predlagale tudi za ljubljanske avtobuse).
Do doma nas je ločil še zadnji prestop. V stanovanje smo se vrnile premražene (šofer je imel klimo nastavljeno na kar se da hladno), zato smo pred spanjem spile še čajček.
Ni komentarjev:
Objavite komentar