Nedelja, 23.10.2022

Majhna glava in jasnovidna Neja

Dan smo začele čisto po nedeljsko. Dopoldne smo bolj kot ne poležavale, pisale blog in planirale kaj bomo počele. Danes smo si prvič skuhale kosilo, saj smo do zdaj jedle ostanke. Pripravile smo si dober, a nekoliko pikanten piščanec s špageti. Ker pri nas ne gre brez prevelikih porcij, je tudi tokrat več kot pol ostalo. Po prvotnem planu naj bi se odpravile že pred eno, a se pisanje bloga ni in ni približevalo koncu (naši dnevi so preveč zanimivi). Ko smo le zaključile, je bila ura že kar pozno, a nas to ni ustavilo. Naša prva postojanka je bila jama Ghar Dalam, do katere smo se odpravile kar peš, saj bi na avtobus predolgo čakale. Že po nekaj minutah je Klara ugotovila, da nekaj manjka, natančneje ena torba (za katero je bila zadolžena Neja in jo seveda pozabila). Ker še nismo bile tako daleč smo se obrnile in jo šle iskat. Med ponovno potjo do jame, smo pred neko zgradbo videle prav poseben znak. Stavba naj bi bila neke vrste knjižnica, a me imamo sum da je bolj neka šola ali kaj podobnega. Na znaku je pisalo "NO parents beyond this point" (v prevodu, od tukaj naprej starši niso zaželjeni), kar načeloma pomeni, da svojih otrok ne smejo sprehoditi do "česarkoli to je". Potem pa smo odkrile novo problematiko... Kaj če imajo zaposleni v tej ustanovi tudi otroke? Ali ne bi to pomenilo, da tam ne smejo biti? (Vaše mnenje glede tematike lahko zapišete v komentarje). 

Med nadaljnjo potjo smo morale premagati še manjši vzpon, preveč vročine ter smrdeče rastline. V muzeju (zraven jame), smo kupile  karte, ki smo jih dobile po polovični ceni, zaradi naše kartice ugodnosti. Sama jama ni bila nič kaj posebnega (verjetno zato, ker smo navajene slovenskih jam, katerih imamo kar velik izbor). V njej smo videle nekaj kapnikov ter različne plasti usedlin (tal), zraven je bilo tudi razloženo v kateri so našli katera okostja.

 Nekje 30 metrov od jame imajo tudi svoje čebelnjake, kjer izdelujejo svoj med, čebelam pa pravijo Ghar Dalam čebele, a iskreno dvomimo, da so te kaj drugačne kot če bi jih imel sosed. Okoli stopnic naj bi bil kot nek majhen botanični vrt, a zaradi časa v katerem smo na Malti, kar nekaj rastlin ni bilo vidnih. Njihov glavni cilj je zamenjati vesoljske rastline (alien plants) za navadne Malteške (ali to potrjuje obstoj vesoljcev?...). 

Muzej je razdeljen na dve sobi. V prvi so razstavljene predvsem kosti slonov in povodnih konjev (humerusi, scapule, phalangesi, radiusi...). Na sredi pa so bila celotna okostja rjavega medveda, mladega slona, jelena, lisice... Poleg vseh teh pa sta bili še okostje mladiča ter lobanja odraslega povodnega konja. Klara je dodala pripombo, da je lobanja majhna. Neža se sicer ni strinjala, a bo najbolje da na spodnji sliki kar sami presodite kako "majhna" je ta lobanja. 

Zanimivo dejstvo je tudi, da so v jami našli najstarejše ostanke, ki kažejo na poseljenost Malte (7400 let). V drugi sobi je bila nekoliko podrobneje razložena sama zgradba jame. Tam je bila tudi dejansko majhna lobanjica (ena od netopirja, druga pa od...) 

Pred muzejem smo morale čakati na žgočem soncu in so se minute zdele kot ure. Klara in Neja sta se skrile v senco droga ulične luči (edina senca daleč naokoli). Zapeljale smo se do Marsaxlokka, kjer smo si privoščile hitro osvežitev, pisan slushie, ki nam je dal moči za naš pohod. 

Pile smo ga na mestu, kjer je pred nekaj urami stala tržnica z ribami, zato so nas obkrožale zelo prijetne vonjave, zraven prilagamo še slikco kipca, ki nam je bil zelo všeč.

 

Pot smo nadaljevale skozi mesto. Če Neja ne bi opazila bližnjice, bi po Nežino prehodile še cele pol ure več. Ob poti smo zagledale strašilo, ki je od daleč zgledalo kar preveč resnično. 

Po makadamski potki, ki se je vila visoko v hrib smo se komaj prebile do vrha. Iz radovednosti smo poskusile konsistenco kaktusa in ugotovile, da so starejši kaktusi trši od mlajših. Medtem ko je večina ljudi že odhajala smo me le prispele na naš cilj, st. Peter's pool. Zaradi našega prepoznega odhoda smo tja prišle šele ob zadnjih sončnih žarkih, ki so padali na obalo. Posledično tudi naš pogled ni bil tak kot smo ga videle na slikah in nas je hitro minila želja do kopanja v temni, skrivnostni vodi. Malo smo posedele na kamnih, si ogledale rakce v votlinicah v tleh in uživale v zvokih pljuskanja valov ob skale ter se nato razmeroma hitro odpravile nazaj, saj se res nismo želele vračati v temi.

Naposled bi bilo res najboljše, da bi torba, ki jo je Neja pozabila v stanovanju, ostala kar tam, saj smo celotno pot prenašale le prtljago, ki nam na koncu sploh ni koristila (naša domneva je, da je Neja videla v prihodnost in že v naprej vedela, da je ne bomo potrebovale). Ob sončnem zahodu smo se vračale po isti potki, saj nam ni bilo do raziskovanja novih poti, ki bi le predstavljale možnost, da bi se izgubile. Tako kot vsak sončni zahod, tudi tega nismo mogle izpustiti, zato smo ob pogledu na mesto naredile še veliko fotografij. 

Vse sestradane, smo se ob obali ustavile in povečerjale v restavraciji, ki je bila še odprta v tistem času. Klari in Neji se je zdelo fascinantno, saj smo dobile kot neko "predjed" (kruhek z zelenjavno solato na vrhu), Neži pa se je vse skupaj zdelo sumljivo, saj je bilo zastonj. Kasneje smo ugotovile, da je to samo star popečen kruh, ki ga morajo porabiti.. Klara si je naročila kalamare, Neža in Neja pa sta tokrat izbrali hamburger. Ker je hamburger vseboval le meso in sir, sta porabili vso Klarino tatarsko omako, saj ona ni ravno največja ljubiteljica le te.

Čeprav bi se lahko proti stanovanju odpravile tudi peš, smo vseeno pretehtale, da bo bolje za nas počakati na avtobus, pa tudi če bo to trajalo nekaj časa. Dan se je tako za nas zaključil s toplim tušem in čajčkom pred spanjem.